The rain drenches us with more than just water. It washes us with memories. It is this rain that we get lost and it is this same rain that we manage to find ourselves, wet but complete. Tonight, I want you to get out and feel what heaven is, even if it lasts for only a few moments. Tonight, let the rain take you in and breath new life into you.
Believe me, tonight, it will rain.
Oh, dragi september!
Ti si nekakšen vratar, mesecem, ki prebudijo mojo dušo. Nekako neznam dovolj popolno orisati, kako dolgo sem čakala nate. Leto se je vleklo počasi, prepočasi.
Zgodilo se je veliko stvari, na katere sem ponosna in tiste, na katere sem malo manj, pa vendar... prav te temni delci, so me izoblikovali v osebo, ki sem danes. Blog sem prepustila času, prah se je nabiral z vso vnemo na mojem srcu, kot tudi na črni tipkovnici mojega prenosnika. Čas je, da se prebudim, da kravim, kot sem to znala početi še dobro leto nazaj. Eno leto, a zdi se mi, da je tega že davno. Dan za dnem se ne zgodi nič prelomnega, a ko se ozrem, za celotni mesec, lahko na prste ene roke preštejem dni, ki sem jih res izkoristila, kot je treba. Celotni mesec je mimo kot bi mignil, in zaradi neprekinjenega gibanja svetlobne hitrosti, me kar pošteno stisne pri srcu. Vedno znova. Tudi tokrat si podzavestno, tako potiho rečem: ''Tokrat živim vsak dan posebej. V s a k. D a n. P o s e b e j. ''
Vendar tokrat mislim zares, saj upoštevam faktor ''x'', nekakšno neznanko spremenljivosti, ki je potencialen krivec za moj beg. Glava posluša srce, srce vodi razum. Srce, tokrat stavim nate. Ti že veš, o čem govorim. Vse ali nič. Z odprtimi kartami v boj, brez bežanja pred nezanim. Tokrat se mi zdi, da ne moreva izgubiti. Zaupaj. Dihaj. Pusti motni vodi, da se zbisti.
tista, ki je tvoja
Ni komentarjev:
Objavite komentar