Your arms around me
felt like home.
Gledala ga je povsem drugače kot še nekaj let nazaj, ko sta skupaj sedela v klopi. Sedaj se ji je zdel odrasel, odprt, razumen, tako spremenjen... Pogovor z njim je bil lahkoten in čas je letel skoraj s svetlobno hitrostjo mimo njiju. Vsak dotik, nasmeh jo je prisilil, da je svoje visoke zidove postopoma rušila. Vendar je s tem, ko je rušila svojo obrambo, pozabila na svojo prijateljico, ki je imela že nekaj časa oči uprte le vanj. Zavedala se je, da nikoli ničesar ni obljubila, da bo poskusila, niti se ni zavedela, da se to dejansko lahko zgodi, nikoli ni verjela, da bi ona in on lahko pristala skupaj. Nikoli.
In vendar se je to zgodilo. In ni ji žal, strah jo je le posledic, ki lahko sledijo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar