Someday we will find what, we are looking for,
or maybe we will not...
Maybe we will find something much
greater than that.
Nenadoma jo je pogledal s tistim vsevednim pogledom. Gledal jo je na način, kot da bi do potankosti poznal njeno dušo, njen razum in morda celo hrepeneče srce... Njegov pogled jo je nevede delal bolj in bolj živčno. Umaknila je svoj pogled od njegovega in hotela globoko zadihati, da bi se umirila. Ni hotela izstopati in ponovno povzročati zmedo ljudem okoli sebe.
Vendar jo je on neprekinjeno gledal. In ne samo gledal, na nek način tudi preučeval, da bi jo lahko celo razumel. Dolgo z njo, v družbi, niti ni spregovoril, več kot le nekaj besed... nato pa je nenadoma rekel:
>> Veš, čutim, da ti pripada kitara. Ponovno boš pela, kot nekoč. Vidim ujeto umetnico v tebi... <<
Zmedeno ga je pogledala in si zanikala njegove besede.
Šele po dolgem razmisleku je ugotovila, da je imel tetin znanec popolnoma prav. Že dolgo časi si želi početi reči, po katerih močno hrepeni, vendar nikoli ne najde čase. Ne da ga ne najde, noče si ga vzeti, ker se boji, da je dolgotrajne želje na koncu ne bi izpopolnile na način, kot si ga je zamislila.
Včasih se rada vprašam, kakšen občutek je, ko se nekdo zaljubi vate? Takrat, ko se nekdo resnično zaljubi vate. Ne le, da te omreži in zavaja zato, da bi ti lahko zlezel v hlačke, ker vidi da si privlačna.
Temveč, ko se zaljubi v vsak posamezen delček tebe. Ko je navdušen nad tabo, že zato ker si ti ti. Kadar se navduši nad načinom kako vidiš svet, ga dojemaš, se lahkotno v njem smejiš... Ko je navdušen že zaradi tega, ker obstajaš.
Nekoč si želim občutiti takšno ljubezen. Vendar ne želim hiteti in iskati, tokrat želim biti najdena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar