Zjutraj sem odprla oči in se vprašala, če je sploh vredno vstajati, jesti, delati, iskati ljubezen, lepoto- dihati. Zakopala sem se v knjige, prebirala odlomke, ki sem ji znala že na pamet, se izgubljala v svetu, naposled potovala v krasno novo prihodnost... Potiho sem si želela, da bi med milijonimi moškimi na svetu našla svojega. Da bi postala središče njegovega sveta, da bi me tako ljubil, da bi bolelo, da bi mi na nočni omarici pred zoro puščal sporočilca, da bi me klical sredi noči in mi zagotavljal, da me potrebuje, da bi zasanjano strmel vame in mi šepetal, da imam čudovito lepa usta, katere bi naslednji trenutek strastno ugriznil, da bi mi prinašal jagode in me škropil s šampanjcem, da bi me slišal, ko bi ga pogledala z vprašanjem ali željo v očeh, da bi me zjutraj nežno potegnil za roko in mi rekel: ˝Ostani še malo,˝ da bi sprejemal moje napake, prenašal moje muke, delil moje sanje, preganjal moje strahove in najpomembnejše od vsega, da bi pri njem čutila, da moj ˝ljubim te˝ ni samo zguljena fraza.
The greatest thing you will ever learn.
Is just to love,
and be loved in return.
well, thank you. :) I like you blog too! :3
OdgovoriIzbriši