I feel really weird tonight.

Moj um se pusti zapeljati mislim, toplota in mir, ki mi ju daje udobje postelje pa se upirata hrupu, ki narašča na drugi strani, v mojem srcu. Vedno znova se mi v misli prikrade vprašanje, če sem iskanje, na katerega sem se podala, da bi našla samo sebe in srečo že opravila? Zasmejim se. Skoraj sem se pustila pretentati prevari možganov. Skočim iz postelje, prižgem luč in vključim glasbo na radiu v dnevni sobi. Odidem v kuhinjo in iz hladilnika vzamem mrzlo mleko ter ga spijem par požirkov kar iz tetrapaka. Pogledam na uro: tri četrt na eno zjutraj. Vsi že spijo. Ni skrbi, da bi me kdo zasliševal, kaj počnem tako pozno pokonci... Poiščem svečo, jo prižgem ter ugasnem prižgano luč. Sedem za mizo, z rokami uprtimi nanjo in obrazom le toliko stran, da še vedno občutim valovanje. Topel dotik energije, ki se sprošča.
Razmišljam. O tem, o onem in nato spet o nečem drugem, dokler ne končam na popolnoma istem mestu, proti kateremu sem hotela uiti z nočnim pobegom iz postelje.
Nikoli ne vem, kdaj je pravi trenutek za napad. To je trenutek, ki ga ni mogoče načrtovati, voditi te mora utrip intuicije. Dobro premišljena reakcija nikoli ne prinese dobrega rezultata. Če vse načrtujemo prezgodaj, bomo zagotovo preveliko naprezanje plačali, če pa to storimo prepozno, ne bo mogoče ničesar več spremeniti. Treba je znati dobro izkoristiti faktor presenečenja. Najti odločilen trenutek
Čeprav sem racionalna, uživam pri načtovanju, pri predstavljanju kako bi se zadeva morala izcimiti. Rada sanjarim, in si vizualiziram naju. Delam nekakšne načrte za filmske scenarije, ki so über romantični. Skoraj bi rekla, da bolj uživam pri pisanju tega sosledja odločitev v svoji glavi kot pa v samem trenutku njihovega udejanjenja, sej se scenarij, ki smo si ga začrtali, nikoli ne uresniči. V realnosti vedno pride do nepredvidenih situacij, in v tem je verjetno genialnost zaljubljenosti, tisto kar pozneje rodi ljubezen in iz nje naredi umetnost. Hočem biti sposobna slediti dobrim impulzom, vedeti, da je tista moč, ki me je pognala naprej, dobra in da je ne smem izpustiti.
Zaprem oči, postala sem utrujena. Sveča je že skoraj pogorela. V svoji glavi zaslišim svež in jasen zvok. Ton njegovega glasu, ki v meni zbudi harmonijo. Mehak, ravno prav nizek, kot glasen šepet. Hočem se prepustiti halucinaciji, pa vendar sem le sredi kuhinje in ne ob njem. Navezanost, ki jo čutim do njega je protislovna. Po eni starani mi vzbuja občutek varnosti, po drugi strani pa me razoroži tistega nagona, da bi odkrivala svet onkraj njega...
En korak, en upih sveče. Drugi korak, tavanje v temi. Nežen parket, še ne korak. Rjava vrata in turkizno- bele stene sobe. To so moje misli v zadnjih nekaj minutah. Razmišljam v enozložnicah, da ne bi po nepotrebnem zapravljala energije. Končno topla postelja s tremi plastmi odej. Lahko noč.

By the way, tonight I am wearing the smile you gave me. 

- Falling slowly