Včasih je postala boljše volje, kadar je v poznih nočeh pomislila nanj. Nekje od novembra naprej, pa jo njena duša prekleto skeli, kadar pomisli nanj. Bolečina, ki jo pušča golo in izgubljeno. Bolečina, na katero se je s časom privadila. Bolečina, ki sestavlja njen vsakdan, kateri ji prinaše vedno nove vzpone in padce.
Človek zaradi izgube postane boljša oseba, hkrati se zna postaviti v čevlje nekoga drugega, ter mu svetovati. Nič več ni isti, na nek način se spremeni in odraste. In ravno ta strah, ki ga ima zaradi vedno novih razočaranj, ga prisili, da je pazljiv. Vsaka resnica postane le pol resnica, ali pa še to ne...
Problem, ki ga vidim sama pa je v tem, da se preprosto nočem ponovno spustiti v kakršno koli zvezo. Nočem ljubezni. Nočem nikogar, ki bi me lahko ponovno prizadel. Zavedam se, da se bojim spustiti trnek v vodo in poizkusiti svojo srečo. Rajši ga ohranim nekje na suhem, kjer je varno.
Sovražim odhode ljudi, ki jih ljubim iz svojega življenja. Nekateri odidejo brez slovesa, nekateri te pozabijo in tisti tretji, tisti najhujši, te pred odhodom še prizadanejo. Kmalu tvoj ponos ne prenese več te bolečine, te izgube in te prisili, da se samostojno umakneš, še preden bi se lahko pravzaprav kaj razvilo. Zbežiš stran. Nikol več ne tvegaš. Nikoli ne postaneš ponovno ranljiv. Obstajaš samo še, kot človeški stroj.
Promise is a big word.
It either makes something,
or it breaks everything.
Ni komentarjev:
Objavite komentar