To je bilo potovanje! Ne tako, kot kadar gremo na morje. Takrat vlačimo zaboje in vreče in zavitke kot tekoči trakovi po stopnicah v avto. Zdaj sem šla sama, kar tako z rokami v žepih. Prebredla sem natanko vseh devetero rek in preplezala devetero gora, povprečno tako visokih kakor Triglav, in doživela množice nenavadnih in zanimivih reči.
Končno sem se znašla tam, kamor sem spadala. Pokrajina polna medu in mleka se je raztezala pred menoj, kakor daleč je neslo moje oko. Na nebu je bilo nekaj oblakov, ki so jadrali sami zase. Na zemlji so bili kamni in bilke, mogočna drevesa in vsake toliko je z zanimanjem iz svojega skrivališča pogledala neka druga senca, ki je pripadala radovedni živali. Bilo je spokojno in tiho, tako tiho, da se je slišalo parjenje vodnih drsalcev na gladini mirnega jezera. Svetloba, ki si je utirala pot skozi majhne oblake je bila topla. Grela je moj obraz in ga nežno božala s svojimi dolgimi žarki. Utirala sem si pot, do jezera, ki je spominjal na žareč pesek. Prav takšen kot je v vroči puščavi. Z vsakim korakom sem bila bližje ogledalu, ki se je zarisal na gladini jezera. Bila sem tako blizu, da sem si pogledala svoj odsev v njem. Bila sem si všeč. Čeprav morda nikoli ne bom dobro vedela, zakaj sem si bila tisti dan všeč prav, takšna kot sem. In mogoče, čisto mogoče niti nikoli ne bom dobro vedela, zakaj sem pravzaprav sploh odšla... Vem le, da je bilo to najlepše potovanje, ki se je kratko malo prehitro izteklo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar