My feelings woke me up in the middle of the night.

Prišla bo

in stopila v moje srce. 

Ne zato, 

da bi me pohodila. 

Zato, 

da bi videla dlje. 

So stvari, ki jih je treba videti ob točno določenem času. Niti prej niti pozneje. Če jih vidiš prej ali če jih vidiš pozneje od pravega časa, je slabše, kakor če jih sploh ne bi videl; zato ker, tudi če jih ne vidiš, živijo svoje življenje v tebi, v tvojih predstavah, ali pa boš o njih še sanjaril in jim boš s tem v sebi dal življenje. Če pa jih vidiš prezgodaj ali prepozno, je kakor da bi ubil nekaj v sebi, nekaj, kar je do tedaj živelo v tebi, ali nekaj, kar bi se v tebi moralo roditi.

It was one of those perfect autumnal days 

which occur more frequently 

in memory than in life. 

Zavedala se je, da bi lahko počela karkoli hoče. Pa vendar jo je vedno nek določen obrambni mehanizem ustavil pred vsem, zaradi česar bi imela naslednjega dne lahko slabo vest. Toda tokrat ji je bilo celo žal, da se ni prepustila zamaknjenosti, zaradi določenih substanc... Obstala je trdna in sama sebe prepričevala, da ni kot druge. Ni kot tiste obupane punce, ki se nekomu predajo zaradi osamljenosti, ona se preda, ko je pripravljena. Vendar pri njej vedno ostane tisto odprto vprašanje, če ni za vse skupaj prav zaradi njene morale, nato nekoliko prepozno? In potem se z obžalovanjem še enkrat vpraša, zakaj ni kot tiste druge punce...

Impresija.

Ostri ritmi

Jaz sem zlomljen lok

nekega kroga. 

In sem strta figura 

nekega kipa. 

In zamolčano mnjenje

nekoga.

Jaz sem sila, ki jo 

je razklala ostrina. 

Kot da hodim

po osteh, 

vedno hujša mi je 

tvoja mirna bližina.

  

                                                                    Srečko Kosovel

Prvega ne pozabiš nikoli.

A: I love life.

B: Huh,? But you just got dumbed...

A:  Well yea... And I am sad.

But at the same time I am really happy

that something can make me feel that sad. 

It is like... it makes me feel alive, you know?

It makes me feel human. The only way I can feel this sad now,

is if I felt something really good before. 

So I have to take the bad with the good. So I guess,

what I am feeling is like a beautiful sadness. 

Zame si postal stalno pristno odsotno bitje. Ni te ob meni, vendar si bolj prisoten od mene same.

Prikradeš se v moje misli medtem, ko hodim po ulicah, prečkam mostove, gledam v reko, ko od časa do časa dvignem pogled proti nebu, sedem na kakšno klop, ko se ponoči zbujam in gledam v temo... vse to počnem, vendar mene ni, ti pa si vedno tukaj-

misel, da svoji sedanji ljubezni šepetaš besede nežnosti, jo greješ, ljubkuješ... Ko si nehote predstavljam vajini telesi, ki se združujeta, si predstavljam vajino prihodnost, tisto prihodnost, o kateri sva nekoč tudi midva sanjarila. Tisto o večni ljubezni, družini in domu. 

Vse to, se še vedno znajde, po tako dolgem času v meni bolj zaradi mene same.

As humans we ruin everything we touch, including each other.

I always wonder why birds stay

in the same place

when they can fly anywhere

on the earth.

Then I ask myself 

the same question. 

Obožujem jesen. Obožujem vse te barve, ki me obdajajo. Pomirjujoča zelena se prelevi v rumeno, ta v oranžno, ona spet v rdečo... Zemeljske barve, ki nudijo uteho in nekakšno skrivališče pred svetom. Objamejo te z razumevanjem, ki ga dan danes povsod primankuje. 

Obožujem hladne dneve, ko si lahko ves dan zavit v toplo odejo, naslonjen na udoben fotelj s čajem ter dobro knjigo v roki. Nobenega hitenja, nervoze... ustvariš si svet, ki je narejen po tvojih merilih. Tam se prepustiš. Dihaš za sedanjost, za trenutek. Misli se zbistrijo, ne plavajo vse povprek kot ponavadi. Ustavijo se na mestu in se ne prikažejo. 

Na žalost se narava v svojem ritmu pripravlja na dolgo zimo, uživa še zadnje dneve življenja. In lahko bi rekla, da se z mano dogaja popolnoma enako. Pozimi na nek način hiberniram- sem v stanju, ko živim le za šolo in obveznosti. Jeseni pa rada pišem, rada krvavim na papirju, da med dolgo zimo obujam spomine, na svoj najljubši letni čas, kajti le takrat misli zlijem na papir v obliki razigranih barv, ki v nobenem pogledu ne prikazujejo mojega stanja. 

I feel like I should just stop thinking about it, you know, but I can not. 

Ni se zavedala da tone globje in globje, čeprav jo na površju čaka sreča. Zibala je svoje telo v ritmu glasbe in se prepuščala navideznim valovom. Pustila je, da jo tok nese v napačno smer, čeprav bi lahko v vsakem trenutku potegnila krmilo in si življenje usmerila v pravo smer. Morda pa tega preprosto ni hotela storiti, morda ni bila pripravljena obupati... ali pa je bilo tisto kar je čutila, ko je pomislila nanj resnično. Predstavljala si je sebe v njegovem objemu, ko je bila njena najljubša pesem gostujočega izvajalca. V mislih je njegova roka drsela po njenih bokih, jo zibala in ljubkovala na dolgopozabljeni način. Spreletel jo je občutek zadovoljstva, pojavili so celo tisti majhni, nepričakovani mravljinci. Počutila se je živo, čeprav le za nekaj sekund.   

Vendar je trenutek minil in jo pahnil v resničnost. Ponovno se je začelo vrtenje v krogu in tavanje v temi. 

I may forget what you said, but I will never forget how you made me feel. 

If I am not beside you. I am inside you.

There is a bluebird in my heart that

wants to get out 

but I am too tough for him,

I say, stay in there, I am not going 

to let anybody see

you. 

There is a bluebird in my heart that

wants to get out

but I am too clever, I only let him out

at night sometimes

when everybody´s asleep.

I say, I know that you are there, 

so do not be

sad.  

                                                       Charles Bukowski

I never fall apart, because I never fall together.  

Tvoj korak, moj korak, tvoj korak, moj korak... a kmalu se nekaj zalomi. Vse kar je bilo do takrat jasna slika, je sedaj postalo zamegljeno mojim očem. Nimam moči, da bi se še trudila izostriti sliko, kajti vse kar vidim zadnje dni, je tema. Vse je tiho, mirno, nobene besede od tebe, ki je namenjena meni. Samo meni. 

Potrebujem te, da v meni vzbudiš strast. Potrebujem te, da z mano sestavljaš celoto. 

Hrepenim po tebi, po ognju, ki sem ga občutila ob vsakem tvojem pogledu. Vendar zaradi tega hrepenenja trpim, ker se vse dogaja počasi, prepočasi. Dnevi se vlečejo. Minute naenkrat postanejo ure, ki jim ni in ni konca. Oblike postanejo nedifinirane, svet se ustavi... Jaz pa te čakam, obupavam, in spet čakam. Sama sebe uničujem, kajti upam na zgodbo, kateri konec ni namenjen. 

And no matter what I do. I always forget to forget you.

Every generation needs a new revolution!

It is not what you do, it is how you do it. 

It is not what you see, it is how you look at it.

It is not how your life is, it is how you live it.

Mnogi spregledajo temeljno dejstvo, da na tem svetu obstajajo nekateri ljudje in stvari, s katerimi pač moramo shajati, in da še tak odpor ter kritiziranje ne bosta dosegla nič drugega kot to, da bosta okrepila frustracijo. Frustracija pa je kombinacija razgretosti in stresa, za katero sta naravno zdravilo hladnokrvnost ter mir. Verjamem, da sta dosegljiva, če bo naša potrpežljivost rasla. Hkrati pa se bomo mi odzivali z inteligentnostjo, namesto s čustvi.  

Sedim, od poslušanju sveta, ki hiti mimo mene. Vendar je vse, na kar lahko mislim le preprosto vprašanje: Zakaj pravzaprav sedim tukaj? In po pravici povedano: Ne vem. V tej popolnoma materialistični družbi ne prepoznam več svobode, enakosti... Kljub temu, da trdno verujem v življenje, svobodo in srečo, se počutim ujeto v dnevno rutino. Povsod polno ugibanj glede kriz, denarja, celo glede lepih stvari. Bodo trajale? Ne, ne vem, mogoče... Vendar se zmerom najdejo ljudje, ki bodo trdili, da ta ugibanja ne obstajajo, ker sami tega ne občutijo. Kakorkoli. Zavedam se, da pozneje lahko zavržeš tisto, v kar ne veruješ. Ampak jaz želim verjeti v boljši jutri, v svobodno izražanje posameznika... Po pravici povedano hočem verjeti v prihodnost. Danes, jutri, zavedno.

No matter what people tell you, 

words and ideas can change the world. 

Do not be afraid to move forward.

It will grow inside me, 

until it explodes...

Celoten univerzum vibrira, zato je pomembno, da smo v harmoniji z vibracijami. Vibracije prejemamo od ljudi in predmetov, ki nas obdajajo. Dotikajo se nas in mi se nezavedno odzivamo nanje. Pomembno pa je kultivirati občutljivost na pozitivne vibracije, ki prihajajo iz vira našega življenja. Kajti, če nismo pozorni na različne stopnje vibracij, lahko na svoje slabe dni postanemo ravnodušni, depresivni, slabotni, razdržljivi, pusti... Ena od najbolj nedvomnih resnic je, da nam življenje ne bo dalo nič več, kot bomo sami dali življenju. 

Sama sem to občutila ravno danes, ko bi morala ostati doma in se pozdraviti do konca, pa sem namesto tega  uveljavljala svojo trmo. Hotela sem v šolo, čeprav me je še mati rotila naj ostanem doma. Smešno, vendar je tudi tokrat nisem poslušala... Zjutraj sem vsa zadihana od teka zamudila svoj avtobus, zato sem bila prisiljena  vzeti tistega, ki je popolnoma zaseden, še predno pride do moje postaje. Celo pot sem stala in stanje se mi samo še slabšalo. Dobila sem vrtoglavico, na avtobusu sem videla vse podobe zamegljene, slišala sem vse ostale, le sebe ne... Občutek je bil, kot da bom vsak čas izgubila zavest, da bom odšla. Komaj sem se prisilila, da sem si v mislih štela do števila 5- vedno znova in znova, dokler nismo prispeli do Domžal. Končno. Tam sem z zadnjimi močmi iztopila iz avtobusa in si želela končno usesti- komor koli, tudi na tla če ne bi bilo drugače... Ko sta od nekje prišli moji prijateljici Petra in Melita. Ne prijateljici, sestri ter me začeli objemati ter me spraševati, kaj je narobe? Slišala sem ju, nisem bila pa prepričana ali onedve sploh slišita mene. Odgovorila sem jima s svojim hripavim glasom nekaj o mojem počutju... Niti se ne spomnim kaj točno sem povedala, toda nista me spraševali ničesar, le nemudoma sta me odpeljali domov. 

Nevem, kaj se je v meni nabiralo skozi zadnje dni, vendar očitno to ne sme ostati. Naučiti se moram odpreti življenju in življenje se bo ponovno odprlo meni. Entuziazem dela čudeže, kajne?