It's all about finding the calm in the chaos.

I do not know how people live their entire lives having never danced in the rain.
The rain drenches us with more than just water. It washes us with memories. It is this rain that we get lost and it is this same rain that we manage to find ourselves, wet but complete. Tonight, I want you to get out and feel what heaven is, even if it lasts for only a few moments. Tonight, let the rain take you in and breath new life into you.
Believe me, tonight, it will rain. 

Oh, dragi september!

Ti si nekakšen vratar, mesecem, ki prebudijo mojo dušo. Nekako neznam dovolj popolno orisati, kako dolgo sem čakala nate. Leto se je vleklo počasi, prepočasi.
Zgodilo se je veliko stvari, na katere sem ponosna in tiste, na katere sem malo manj, pa vendar... prav te temni delci, so me izoblikovali v osebo, ki sem danes. Blog sem prepustila času, prah se je nabiral z vso vnemo na mojem srcu, kot tudi na črni tipkovnici mojega prenosnika. Čas je, da se prebudim, da kravim, kot sem to znala početi še dobro leto nazaj. Eno leto, a zdi se mi, da je tega že davno. Dan za dnem se ne zgodi nič prelomnega, a ko se ozrem, za celotni mesec, lahko na prste ene roke preštejem dni, ki sem jih res izkoristila, kot je treba. Celotni mesec je mimo kot bi mignil, in zaradi neprekinjenega gibanja svetlobne hitrosti, me kar pošteno stisne pri srcu. Vedno znova. Tudi tokrat si podzavestno, tako potiho rečem: ''Tokrat živim vsak dan posebej. V s a k. D a n. P o s e b e j. ''
Vendar tokrat mislim zares, saj upoštevam faktor ''x'', nekakšno neznanko spremenljivosti, ki je potencialen krivec za moj beg. Glava posluša srce, srce vodi razum. Srce, tokrat stavim nate. Ti že veš, o čem govorim. Vse ali nič. Z odprtimi kartami v boj, brez bežanja pred nezanim. Tokrat se mi zdi, da ne moreva izgubiti. Zaupaj. Dihaj. Pusti motni vodi, da se zbisti.

                                                                                                                     tista, ki je tvoja

BUDAfcknPEST

The only way to make sense out of change

is to plunge into it, 

move with it,

and join the dance. 

 

Sziget 2015, Island of freedom. Main stage.

Kako sem se odločila za Sziget festival na Madžarskem? Enostavno- s prijateljico in bivšo sošolko Brino, sva bolj kot ne, žrebali najino poletno dogodivščino. Saj veste, denar ni nikoli ovira, so le drugačna mnenja o tem, kaj je res dobra muzika in kaj ne... Pa sva zamižali, odprli Eventimov prospekt ter s kančkom sreče in ogromno upanja svoja prsta po odločitvi zagledali na Szigetu. Festival je trajal 5 dni. Nekomu bi se zdelo popolnoma premalo, sama pa sem že drugi dan dojela, zakaj vsi ljudje, ki so kadarkoli bili na Szigetu, pišejo na blogih, da je 5 dni brutalno. Vseh 7 dni pa... no- upam da preživite! HAHA, si morate misliti?! Takšna kot sem, optimistično z glavo skozi zid. Meni bo ravno prav, rada imam norišnice in stalno zabavo, ko potrebujem odklop. In takrat sem bila v takšnem stanju. Norem. Avanturističnem. '' Don't give a fuck'' stanju... Danes pa sem tam kjer sem, ta blog pišem iz postelje. Ob meni so papirnati robčki, topel čaj, tableti za grlo, glavo... pa se tudi ne nahajajo prav daleč. 

I have never been more dirtier and happier in my life.

Koliko težav sva imeli ob prihodu v Budimpešto? Raje ne bi o tem, da je bil vlak nabit s študenti, ko smo se odpeljali iz Ljubljane, ob prihodu v Budimpešto pa kar naenkrat nihče ni šel na festival. Vsi so bili le povprečni turisti, ki so na Eurotripu. Torej, vlak je zamujal dobro uro, Sziget festival je oddaljen iz centra Budimpešte dobre 30 min vožnje (sprva z metrojem, nato pa še z nekakšno čudno različico U-bahna), izvajalci, ki sem jih želela slišati pa bodo na odru... čez približno 30 min? Krasno. Kam morava? Na postaji nihče ne govori več kot 3 besed v angleškem jeziku, se pravi: daj Klavdija uporabljaj roke? Vsem en' desni direkt in levi kroše- eh, mogoče pa ne, si na tujih tleh, vedi se temu primerno. Ko ti angleško negovoreča uslužbenka na informacijah poda zemljevid do Szigeta se počutiš malo bolje, korak po korak. Počasi, ampak vztrajno. Nato pa vprašaš enega neznanca, nato drugega neznanca, ki ve že nekoliko več kot prvi, verjetno je na podobna vprašanja, kdaj že odgovarjal. Hvala Bogu! In kmalu se znajdeš na malem otočku, kjer se odvija festival. Natovorjena kot kamela, zmatrana od dolge vožnje, lačna... pa si primorana v temi, s svetilko seveda, postavljati šotor za dva. Naj vam zaupam skrivnost: Še nikoli nisem postavljala šotora. 

Stairway to heaven in Sziget

Prostor, kjer je stal najin rdeči šotor je bil prepovedan za naselitev. Tam sva pristali po naključju. Dva prijazna angleška fanta sta nama že prvo noč začrtala najino pot. ' Forbidden zone ' in Sziget, ob reki, s stalnim jutranjim obhodom redarjev in najrazličnejših varnostnikov. Redarka ob reki, pa je vseh 5 dni nadobudno stražila nezavarovano območje, da se ja kateri umazan rocker ne bi šel umivat v reko, ki ima tako hiter tok in globoko strugo... če verjamete. Na tem festivalu smo ljudje pač radi umazani, tušev v ' Basic campu' namreč ni veliko za takšno maso ljudi. 

Sziget ima veliko odrov z najrazličnejšimi izvajalci. Midve sva se zadrževali na main stagu in odru A38, ponoči pa sva zahajali po klubih, kjer so vrteli dubstep, elektroniko itd. Poslušali sva veliko izvajalcev. Med njimi tudi nekatere moje najljubše: alt-J, Kadebostany, Foals, Awolnation, Marina and the Diamonds, The Subways, Avicii, Gramatik, Kings of Leon, Paloma Faith, Nero, José Gonzalez, Limp Bizkit, Martin Garrix, Milky Chance, MO... 

Stalno pa se je pojavljalo vprašanje '' Kateri je bil tvoj najljubši nastop?'' in povedano po pravici, se me prav do zadnjega dne noben nastop ni prijel, v meni prebudil nečesa novega, zanetil ognja... Zato sem se s tujci venomer pogovarjala, da mi je všeč nastop Ellie Goulding. Kar je na nek način smešno, če nebi bila v prvi vrsti, verjetno ne bi vedela, da je tako izjemna in preprosta pevka. Niti mi ni žal, da sva z Brino v upanju, da bo med njenim prvencem 'Love me like you do' opazila plakat, ki sva ga držali za Miley-ja. Miley je avstralec, ki sedaj živi v Budimpešti in je njen no.1 fan, na plakatu pa je pisalo dvoumno vprašanje: What are you waiting for? in odgovor: You. HAHA, če bi resnično opazila plakat in prišla do Mileya, bi bil srečni moški bogatejši za 2.000 €, midve pa bi verjetno v zahvalo dobili pivo in razredčen mojito. 

Rada sem se hecala, da je moj najljubši izvajalec poleg Ellie, moški, ki je vsak dan ob 7ih v jutro na glavnem odru zvenel nekako tako: 1,2,3, check, check, hey, hey, 1,2,3, hey, hey... Glas lepši kot glas angela, takoj me je spravil pokonci. V sekundi. To ni uspelo še nobenemu angelu, ki sem ga spoznala do sedaj. 

 

Pa dovolj heca, zadnji dan sem tudi jaz prišla na svoj račun. Ko je oder na A38 zavzel Passenger sem bila pahnjena v neko popolnoma drugo dimenzijo. Tisti občutek, ki me je takrat prevzel med njegovim petjem je težko opisati z besedami. Če bi zmogla bi slikala svojo čustveno avro, v tistem izbranem trenutku, vsaj za boljšo predstavo. Besede se iztrošijo, postanejo prazne. Občutki nikoli. Biti kot Luke Skywalker, biti posebnež, 'the good guy' in se boriti z ramo ob rami s Passengerjem proti Darth Vaderju,, ki je zavzemal main stage. Neprecenljivo.

 

Passenger- I hate part 1.  

Passenger- I hate part 2.

Boljših posnetkov si ne bi mogla želeti. Check it out!

F*cking hot day

Red power ranger with yellowish friend :)

Sziget je bil poln najrazličnejših umetnikov, ki so izražali sebe skozi umetnine, plakate, filme... Vsako popoldne sva obiskali veliko stojnic. Izdelala sem mega kul majico, tetovirali sva se s kratkoročnimi spreji, slikali sva se v staromodnih oblačilih, našemili sva se v rock zvezdi, ki obožujeta roza barvo, napisali svoji tihi želji, o tem kaj bi radi naredili preden umreva in na drevo skrivnosti napisali skrivnost, ki jo nisva zaupali še nikomur. Odkrivali sva sebe in hkrati  puščali delčke sebe v vsaki stvari, ki sva se jo lotili.

#BeforeIdie

Ladies in Renaissance :)

Become friends with people who aren't your age.

Hang out with people whose first language isn't 

the same as yours. Get to know someone who doesn't come

from your social class. This is how you see the world.

This is how you grow. 

Dnevi so hiteli mimo s svetlobno hitrostjo. Ko sva se v ponedeljek zjutraj zbudli, pospravili šotor (mimogrede to je storiti veliko lažje) sva odšli na manjšo ekskurzijo v center Budimpešte. Prehodili sva seveda še nekaj dodatnih kilometrov vse natovorjene, da sva sploh našli spodobno kavarno z dobro kavo, pojedli pravi madžarski zajtrk ter se peš napotili do madžarskega parlamenta. 

Palača je ogromna. Res ogromna in prav toliko kot je ogromna tudi veličastna. Slikana s panoramo, pa še kar ni šla cela not'. Si sedaj predstavljaš njeno veličino?

Majestic parliament

Lion no.1 

Lion no. 2

Nekaj bedarij, ki sem jih bila pripravljena deliti... druge bodo vejetno za vedno ostale skrite. Nekje na varnem, v moji glavi in srcu. Ko jih bom pogrešala pa bom preprosto zaplavala v znan zaprašen film ter podoživljala te izbrane trenutke. Izvajalcev, kot so MO, ki je khm.. no oblečena kot, da je njej budget le 15 € in skače po odru v nekakšnem belem športnem modrčku ter daljših belih gatah... in da ne omenjam, da ima obute bele nogavice, čez pa ima natikače. Res izbran okus. Priznam. Takšnih izvajalcev nebom pozabila. Kot ne bom pozabila, da je José Gonzalez navaden smrtnik in je bil na postaji v Budapest Deli od mene oddaljen le dober meter. Mogoče mi je malo žal, da se mi tisti trenutek ni odpeljalo, kot se to ponavadi zgodi najstnicam, ko zagledajo malo bolj pomanjkljivo oblečene fante iz pop skupine One Direction na sliki. Priznam polizala bi ga po obrazu, kot to počnem na sliki zgoraj in se mu na uho zadrla, da je pač 'awesome'.  Kako naj grem čez sebe, ko pa že od nekdaj padam na bradate moške s kitaro, ki imajo čudovito karizmo in premorejo glas z nebes. :)

Selfie je 'mus' ! #happy

 RULE no. 1: is that you gotta have fun.

2015 bring it on!

''And suddenly you know... It's time to start

something new and trust the magic 

of beginnings. ''

V življenju ni naklučij. Vse je usklajeno in ima svoj smisel ter sledi zakonom vzroka in posledice. In vendar- ima hoja kakšen smisel, če si ne upamo stopiti do roba prepada? 

Neverjetno, kako se odvijajo stvari! Lansko zimo si nikoli ne bi upala reči, da bom delala za novo leto. Pa se je to vseeno zgodilo... kot se je dogodilo pravzaprav veliko stvari za katere nisem pričakovala, da se bodo. Skozi leto 2014 sem zbirala določene zahvale v steklen lonček, za katere sem hvaležna v iztekajočem letu. Kaj oz. bolj natančno, kdo mi je narisal nasmeh na obraz in mi ga še danes riše, ali pa je bil le bežen naval čustev, za katere je čas poskrbel, da so se zbistrila, kot motna voda in pokazala svojo pravo težo. 

Torej leto 2014 hvala ti, hvala ker si mi pokazal, da sta voda in elektrika v Sloveniji precenjeni in se z njima ne ravna ekonomično- hkrati pa ju narod jemlje kot nekaj česar 'ne more zmanjkati'. Hvala ti za zadovoljne stranke, ki mi narišejo nasmeh na obraz, tudi če nisem 'in the mood for smiling all day long'. Hvala ti za odlične sošolce, ki mi znajo pokazati, kako se sprostiti in pokazati svoj pravi jaz brez sramu. Hvala za Jupiter izkušnjo, ki mi je pokazala ' what's life all about ' - Krasni svet potovanj! Hvala za mojo tetico Simono, ki ne obsoja. Ona posluša in poskuša razumeti, kar najbolj cenim. Hvala za prijateljici Sašo in Saro, ki me 'delata lačno življenja'! Moč izvira iz mene same. Dvom vase? Pa kaj še! S tem se odrečeš svojemu daru ustvarjalnosti. Vsak od nas ustvarja prav vse. In znova- odsotnost dokaza ne pomeni dokaz za odsotnost. Samo predstavlajte si!

Hvala ti za mojo Anjo! Moje sidro, ki je vedno tam, ko dosežem dno- in good or bad, always. Hvala za potovanja- Benetke, Cinque Terre, BiH (Duboj, kjer smo kraljevali na pravi pravcati bosanski poroki s trubači in vsem kar paše zraven.. ). In leto 2014 hvala ti zanj. Svoje meje sem znala namreč določiti  šele sedaj, ko sem jih prekoračila.

So.. the old ways won't open new doors.

Leto 2015: ko sem odhajala iz novoletnega Kurzschlussa ob sedmi uri v jutro, sem po zaledenelih cestah in mrazu hodila do avta nasmejanih lic. Četudi sem se izgubila, sem avto polna zaupanja vase naposled našla in hej- četudi ne vem, kam me pelje življenje, bom uživala v vožnji. Leto 2015 verjamem, da se bova dobro razumela.

Kakovost se rodi v vinogradu.

Visoki dvoramni kordon

  '' V vinu je največ sonca.''

                                                            - Maksim Gorki

Včeraj smo se odpravili na terenske vaje v okviru predmeta Vinogradništvo v kleti Goriških Brd ter na Ampelografsko območje Biotehniške fakultete, kjer smo obrezovali žlahtne vinske trte, Vitis vinifera.

Na območju Biotehniške fakultete smo se učili obrezovati trto po gojitveni metodi: Šparonska vzgoja- ki se ji strokovno pravi 'dvojni Guyo'. Trs smo rezali na en reznik in dva šparona. Vsak šparon pa bodo nato tehnični sodelavni vezali v svojo smer. S takim gojitvenim načinom trto lažje obnovimo in pomladimo. Ko smo se po uri in pol dodobra namučili ob prijetni toploti- lahko rečem, zadnjega jesenskega sonca, nas je čakalo obrezovanje še po drugi metodi. Visoka kordonska vzgoja- dvoramni kordon. Ta gojitvena oblika je nižjemu prebivalstvu povzročala manjše težave, saj je bila dolžina debla, ki je segala tudi do 1,2 m, tista, ki nam je povzročala neprijetno stegovanje proti nebu...  Dvoramni kordon ima dva krajša kordona. Pri dvoramnem kordonu je za razliko od enoramnega kordona manj nevarnosti, da štrclji ostanejo brez poganjkov. Vzgoja kordonov je zahtevnejša. Kordone pa moramo nato vsakih 6 do 10 let obnoviti. 

Ponosne agronomke #pridneskos #vseenočaszasefija

Nato nas je pot zanesla v klet Goriška Brda. Tam nas je čakal voden ogled kleti. Vinska klet Goriška Brda je ena najbolj prepoznavnih in največjih vinskih hiš v Sloveniji, saj nadaljuje in ustvarja že več stoletno tradicijo. Leta 1957 je nastala kot 'zadruga' in je tako še danes v 100 % lasti članov. Vinska klet upravlja s 1000ha vinogradov, ki se raztezajo na pol poti med Jadranom in Alpami. Vinogradniki v Brdih so vključeni v integriran sistem pridelave, kar nam kaže njihova vnema in preciznost ob obdelavi 2ha vinogradov- ob majhni obdelavi se tako lahko posvetijo negi vinske trte, kar se odraža v kakovosti in kvaliteti grozdja in vina.

V kleti Goriška Brda imajo veliko programov npr. Villa Brici, Krasna, Bagueri- po znanem graščaku Bagueri, ki je bil poznavalec vin in ima v kleti posebno mesto, Quercus, ki je poznano vsem itd. Takoj po poučni razlagi in delovanju kleti pa so nas pogostili s tremi različnimi sortami vin. Prva je bila Rebula, ki ima sadno aromo češenj. Rebula naj bi bila po mnenju Bricov Slovenska avtohtona sorta, s čimer se žal nas profesor Rusjan ne bi strinjal... Sledil je Sauvignon, ki je prav tako bela aromatična sorta, ki pa za razliko od Rebule ni zaprta s plutastim zamaškom in tako v njeni steklenici ne poteka več noben mikrobiološki proces. Sauvignon je sladkega okusa, zato mu Brici pravijo kar 'muškatni silvanec' vsebuje aromo bezgovih cvetov, listov paradižnika... Pa saj veste, navsezadnje čisto vsak okusi tisto, kar mu nekdo pove, da naj bi vsebovalo; HAHA

Za konec pa smo poskusili, tokrat kot že izučeni someljeji- Cabarnet Sauvignon. Rdeča sorta, ki ima aromo gozdnih sadežev ter sledi vanilije. Tanini, ki dajo rdečemu vinu značilen priokus pa so bili že manj grobi.

Vino pa je seveda alkoholna pijača, ki nastane z alkoholnim vrenjem mošta iz grozdja žlahtne vinske trte. Zato iz kleti nisem odšla popolnoma taka kot sem prišla vanjo. Počutje je bilo malo bolj nadzemeljsko. V enem stavku, terenske vaje so uspele Odlično!

Barique metoda- staranje vin v sodih #kletGoriškaBrda

(Pesem sem umaknila iz tehtnega razloga- naj zmaga na natečaju, saj jo potem še z večjim veseljem objavim v svojem blogu )

                                                              - Luka Leskovec

Umetniki ustvarjamo iz nič, z nič. Kar sem napisala, položim v mape, kakor dajemo vino v klet. Tam ostane bolj ali manj dolgo. Nekatere zgodbe bodo madeirizirane, nekatere šampanizirane, spet druge kar naravne primerne za porabo. Nobene ne bodo dali sladkat!

Passion changes everything.

You have to die a few times before you can really live.

Vse se zgodi z namenom. Naklučij ni. Vsak človek, ki pride v naše življenje, vstopi vanj z namenom, da nas nekaj nauči in pusti za sabo sledi. Včasih so to brazde, ki čez čas postanejo komaj opazne brazgotine in se potem niti več ne spominjaš, kako so prišle k tebi. Spet drugič je to rahlo vznemirjanje, ki te popelje v najčudovitejše svetove. In ti ostanejo v tebi za vedno. Samo včasih  dolgo traja, da se brazde zacelijo, in velikokrat ostane za njimi praznina. 

I gave wrong people the right pieces of me. 

 

Nekoč sem zapisala, da na cestah velikokrat srečujemo ljudi, ki nosijo na obrazu papirnato masko, narejeno iz stare lepenke. Za temi maskami pa se skriva marsikaj in tako sem nekega dne ugotovila, da imam tudi sama na obrazu tako masko, za katero pa se je skrivala praznina. Praznina, ki se ni in ni hotela zapolniti. Polnila sem jo s čevlji. Morda sem verjela, da bo s pravimi čevlji prišel pravi princ. Ko ni bilo več časa, (beri: denarja), za iskanje čevljev, se je praznina polnila z laki za nohte- in teh se je nabralo kar nekaj... Dokler se v meni ni zbudil vihar in za viharjem je prišla nevihta in dež, ki je začel padati na mojo papirnato masko in ta se je topila, dokler za njo ni ostal samo kup razmočenega papirja. Zdaj vem, da so viharji potrebni, tako kot nevihte v naravi, da jo prečistijo in stvari postavijo na svoje mesto. 

In takrat se je začelo potovanje. Najlepše potovanje, ki ga lahko doživiš. Potovanje vase. V meni se je nekaj premaknilo, nekaj, kar je bilo vedno tukaj, pa si nisem upala tega pokazati. Začela sem ponovno poslušati tisto glasbo, na katero sem že skoraj pozabila. V kleti sem poiskala tiste allstarke, za katere sem pred letom odštela kup denarja. Na svet sem začela gledati z drugačnimi očmi. Začele so me osrečevati druge stvari: prva jutranja kava, opazovanje dreves na kolesu na poti na faks, bosonoga hoja po travi, sprehod s huskijem, pogovor s prijateljem in pri tem ne gledanje na uro, ples v dnevni sobi, ko plešem sama s seboj, večerni ali nočni tek, kadar sem prihajala pozno domov, pomirjajoče sveče in eternična olja, ki so sobo navdala z upanjem in pozitivo... Začeli so se odpirati svetovi, o katerih si prej niti sanjati nisem upala. 

Zato ne bodite jezni na brazde in viharje, ki se pojavljajo v vas. So le znamenja, ki vam kažejo, da morate nekaj spremeniti. Zato začnite potovanje, potovanje vase. Sama sem hvaležna za brazde, ki so se čez čas zacelile in se še celijo, saj so opomin na to, da naj nikoli ne pozabim na to, kar sem. 

In zdaj? Življenje je polno čarobnosti, zato bom izkoristila danajšnji večer in se prepustila udobju toplega radiatorja, dišeči sveči in dobri knjigi, kateri bo družbo delala tiha in umirjena glasba.

A'dam 2/2

Your mission: 

Be so busy loving your life

you have no time for hate, 

regret or fear.

V Amsterdamu so kulturne in zgodovinske znamenitosti mesta zbrane na majhni površini. Če si želite ogledati vse, je to najboljše storiti peš ali pa se popeljete naokrog s kolesom, kot to počenjo Amsterdamčani. V mestu je polno domiselnih prodajalnic, ki ponujajo vse od diamantov do delftske keramike, od trendovskih konopljinih oblačil do visoke mode. 

Amsterdam se vam lahko zdi lagodno sproščen ( PRIZNAM: tak se je zdel meni!), paradoksalen, impulziven, zasvojljiv- v tem živahnem, svetovljanskem mestu se mojstrsko spaja staromodni šarm z divjim vrvenjem modernega življenja. Zaradi neskončne raznolikosti ter prikrite in nepredvidljive narave je postal Amsterdam mesto večnega zadovoljstva. In ja, tudi mi smo se ga pošteno naužile! 

Dam square; #happyfaces

Na trenutke se mi je zdelo, kot da je mesto dvojno; videti ga je namreč mogoče tudi v vodi: in odsev teh imenitnih hiš v kanalih napravi iz njega pravljično mesto. Mesto Amsterdam ne stoji na zemlji, ampak na lastnem odsevu.

V torek smo se zbudile v deževno jutro, zato smo se odločile svoj čas zapolniti z obiskom oddaljenega mlina na veter, ki je značilnost nizozemske pokrajine vse od 13. stoletja. Velik del Nizozemske leži pod morsko gladino, tako so mline na veter uporabljali za izsušavanje zemlje za širjenje obalnega pasu. Na tak način so pridobili rodovitno zemljo, ki jo imenujejo polder. 

Osrednji amsterdamski mlin na veter- nekoč prvi žitni mlin na Nizozemskem z aerodinamičnimi vetrnicami, zgrajen iz opeke v obliki osmerokotnega trupa v lesenih okvirih,s slamnato streho; danes preurejen v lokal, v katerem smo si privoščile eno okusnejših kavic z odlično postrežbo. 

Obiskale smo tudi Bloemenmarkt- Cvetlično tržnico. Vsepovsod čebulice tulipanov v živobarvnih vrečkah, sezonsko cvetje, sadike, lončnice, grmičje in zelišča. Prava paša za oči! Ni težko ugotoviti zakaj Nizozemcem pravijo ''cvetličarji Evrope''. 

Ob močnejšem nalivu pa se nismo več držale réka: ''Some people feel the rain, others just get wet'' slavnega Boba Marley-ja in pred dežjem zbežale v Torture museum, kjer nas je pošteno prestrašil celoten koncept muzeja. Takih muzejev ne obiščem nikoli več!

Pozno zvečer pa smo se podale fotografirati zelo priljubljeno mestno znamenitost Amsterdama, Magere Brug ali Suhi most. Je nizozemski tradicionalni dvodelni verižni most, ki ponoči nudi turistom pravo igro luči. Magere Brug stoji na reki Amstel, po kateri se mesto imenuje.

Osrednji Amsterdamski mlin na veter

 

V ozadju Bloemenmarkt

#scaryscaryscary #Torturemuseum

Magere Brug

Vondelpark je med potovanjem v trenutku postal eden mojih najljubših krajev za opazovanje ljudi. Na planjavi zelenja blizu mestnega središča smo se prepustile zabavi glasbenikov in ljudi, ki radi aktivirajo vitamin D s pomočjo sonca, mečejo frizbi, kolesarijo, prebirajo knjige ali pa imajo najet za to predpisan prostor, kjer uživajo v družinskem pikniku. Vondelpark je največji in najstarejši mestni park- velikanski pravokotnik 48 ha nekdanjega močvirja, sedaj preurejen v romantične vrtove v angleškem slogu, z dolgimi vijugastimi sprehajalnimi potmi, odprtimi jasami, okrasnimi jezeri, travniki in gaji. Ime pa je park dobil po največjemu nizozemskemu dramatiku Joostu van den Vondelu- nizozemskemu Shakespearu, katerega spomenik leži prav v osrčju parka. 

Dan se je hitro prelevil v večer, ki pa je bil meni eden najboljših- pa naj ostane skrivnost zakaj! (:

Vondelpark

Vondelpark (  the entrance )

''I'm so high I could eat a star''

Happiness is not a state to arrive at, 

but a manner of travelling.

Naslednji dan smo obiskale Dam square- se poslikale v velikanski cokli, v katero sva se 'zbasali' obe s Sašo pa je prostora ostalo še za obe najini dvojnici ter 1/3 moje noge. 

Pošteno smo se najedle nizozemskih slaščic, tako znanih Poffertjes kot waffljev. Še zdaj se mi pocedijo sline, če samo pomislim... oh.

Hišo Anne Frank na žalost nismo obiskale, zaradi nečloveško dolgo vrste, ki se je vila še 3 ulice ter 4 ovinke, od koder so stala vhodna vrata v muzej. 

''Moja največja želja je, da bi postala novinarka in pozneje slavna pisateljica... po vojni bi rada izdala knjigo z naslovom Skrivališče. Videli bomo, ali se mi bo posrečilo, toda dnevnik mi bo rabil za podlago.'' 

Ana Frank je namreč umrla v koncentracijskem taborišču v Belsnu, stara 15 let, ko se je bližal konec 2. svetovne vojne. Preživeli oče pa je uresničil željo pokojne hčerke in objavil dnevnik z istim naslovom. Tako Ana Frank živi tudi po smrti, njen dnevnik namreč gani duše in srca še mnogih prihajajočih generacij. 

Vendar časa nismo izgubljale s čakanjem v vrsti, zato smo obiskale Prinsengracht- Prinčev kanal, ki je izmed treh kanalov, ki sestavljajo Grachtengordel ( Kanalski obroč), najprijetnejši. Čuti se mešanico čudovitih zgodb, kjer so nekoč pribivali trgovci, predelanih skladišč in skromnejših hiš na vodi z veliko cvetja.

Ker sta Saša in Tjaša uživali v prijetnem vzdušju ob kavi sem sama odšla v Tulip museum-  kot obsedenka s tulipani sem tja pač morala iti! Tulipani namreč omamljajo ljudi že skozi tisočletja, tako umetnike kot bogataše, saj so jim postali vir dohodka. Meni pa so tulipani najlepše rože: unikatne in omamno lepe, s pridihom skrivnostnosti, ki jo držijo v sebi.

Wafflji s toplim višnjevim prelivom

Prinsengracht/ Prinčev kanal

Zvečer smo se tako odpravile še po nakupih za naše najdražje. Kupile smo le kakšne malenkosti, saj je Amsterdam, kot evropsko mesto eno dražjih, ki sem jih obiskala.

Tržnica je bila v poznih večernih urah že zaprta, zato je nismo videle. Namesto nje pa smo ponovno zavile v prodajalnice sira 'Cheese and more', ki so na vsakem ovinku. Te nudijo pokušino najrazličnejših sirov, namazov in gorčic, ki naj bi bile specialiteta Nizozemske.
Večer se je tako prelevil v jutro in naše popotovanje je bilo končano. Tokrat vlaka do letališča nismo plačale, je šlo čez kar brez računa... Naše letalo pa je imelo zamudo, tako smo eno uro še presedele na amsterdamskem letališču. Zaradi letalske zamude, pa bi prav kmalu lahko čakale še na letališču v Benetkah dodatnih šest ur- na našo srečo pa so bili turisti pri Gooptiju za, da se nas počaka dobrih 45 min in nam tako zagotovijo čim prejšnjo pot nazaj v Slovenijo.
In moram priznati, da sem bila po potovanju popolnoma izmučena, a hkrati potešena in ...drugačna.

Think like a proton, always positive.

On our way back home, Bijemark ArenA station

Dag! (means: Nasvidenje in Dutch )

You only regret the workouts you don't do

O čem razmišlajam, kadar tečem? In če sem popolnoma iskrena, nimam pojma. Že res, da na mrzle dni razmišljam o mrazu, na vroče dni o vročini. Kadar sem žalostna, malo razmišljam o žalosti, kadar sem srečna, o sreči. V glavi razpredam o stvareh, ki so se mi zgodile. Ampak tudi če vzamem vse to v zakup, o ničemer zares ne razmišljam. Kadar tečem, samo tečem. Enakomerno se gibljam skozi praznino. Lahko rečem, da tečem, da bi lovila praznino. Kadar pa se razmišlanja prikradejo vame, to niso razmišljanja, osredotočena na vsebino, temveč na polnjenje praznine.

Teči v obdobju leta, ko pride posebna, lepa jesen je neverjetno. Kjer je prej prevladovalo slepeče zelenje, se zdaj počasi in previdno začne pojavljati zlato rumena barva. Je čas, ko je treba namesto kratkih hlač obleči dolgo trenirko. Meni najlepši trenutek med tekom je, ko se z vej s suhim listjem, kadar jih strese mimoidoči veter, usipajo kostanji in udarjajo ob asfalt s trdim, suhim zvokom.
Tako se zadnja tedna v naravi pripravljam na Ljubljanski maraton- tek, ki se ga bom udeležila prvič. S Cassey ob koncu tedna tečeva vsaj dvakrat, v Ljubljani med tednom pa poskušam teči minimalno štirikrat.
Pa naj tečem še tako počasi, ko sem izmučena, je bolje kot hoditi. To je moje osebno pravilo. Če bi prekršila pravilo, ki sem si ga zastavila, bi verjetno od tod naprej prekršila še več svojih pravil, in če bi prišlo do tega, je vprašanje, če bi se maratona sploh udeležila.

Kadar tečem na dolge razdalje, se moje misli proti koncu osredotočijo zgolj na to, da bi rada čim prej prešla cilj in nehala teči. O ničemer drugem ne morem razmišljati. Konec je pač neka točka, kjer se bo tek prekinil. Kot v življenju. Ne bi mogla reči, da je naš obstoj pomemben samo zato, ker ima konec. Nekje, na neki točki, je pač določen konec življenja, a le kot priporočen opomnik na pomen obstoja ali kot posebna prispodoba njegove omejenosti. Ne nameravam filozofirati, tako pač čutim.

Running- it clears the mind

'' Uživaj v teku! '', dobim sms-sporočilo od mami, ko ji povem, da nameravam teči s Cassey malo daljšo razdaljo kot dosedaj. Tako njo kot sebe potiskam do meje- tako nabiram moč, kondicijo in motivacijo. Zavedam se, da tek nima pomena, če v njem ne uživaš. Zakaj bi na torej na desettisoče ljudi teklo Ljubljanski maraton, če ne bi v tem uživali?

Someone who is busier than you is running right now