Passion changes everything.

You have to die a few times before you can really live.

Vse se zgodi z namenom. Naklučij ni. Vsak človek, ki pride v naše življenje, vstopi vanj z namenom, da nas nekaj nauči in pusti za sabo sledi. Včasih so to brazde, ki čez čas postanejo komaj opazne brazgotine in se potem niti več ne spominjaš, kako so prišle k tebi. Spet drugič je to rahlo vznemirjanje, ki te popelje v najčudovitejše svetove. In ti ostanejo v tebi za vedno. Samo včasih  dolgo traja, da se brazde zacelijo, in velikokrat ostane za njimi praznina. 

I gave wrong people the right pieces of me. 

 

Nekoč sem zapisala, da na cestah velikokrat srečujemo ljudi, ki nosijo na obrazu papirnato masko, narejeno iz stare lepenke. Za temi maskami pa se skriva marsikaj in tako sem nekega dne ugotovila, da imam tudi sama na obrazu tako masko, za katero pa se je skrivala praznina. Praznina, ki se ni in ni hotela zapolniti. Polnila sem jo s čevlji. Morda sem verjela, da bo s pravimi čevlji prišel pravi princ. Ko ni bilo več časa, (beri: denarja), za iskanje čevljev, se je praznina polnila z laki za nohte- in teh se je nabralo kar nekaj... Dokler se v meni ni zbudil vihar in za viharjem je prišla nevihta in dež, ki je začel padati na mojo papirnato masko in ta se je topila, dokler za njo ni ostal samo kup razmočenega papirja. Zdaj vem, da so viharji potrebni, tako kot nevihte v naravi, da jo prečistijo in stvari postavijo na svoje mesto. 

In takrat se je začelo potovanje. Najlepše potovanje, ki ga lahko doživiš. Potovanje vase. V meni se je nekaj premaknilo, nekaj, kar je bilo vedno tukaj, pa si nisem upala tega pokazati. Začela sem ponovno poslušati tisto glasbo, na katero sem že skoraj pozabila. V kleti sem poiskala tiste allstarke, za katere sem pred letom odštela kup denarja. Na svet sem začela gledati z drugačnimi očmi. Začele so me osrečevati druge stvari: prva jutranja kava, opazovanje dreves na kolesu na poti na faks, bosonoga hoja po travi, sprehod s huskijem, pogovor s prijateljem in pri tem ne gledanje na uro, ples v dnevni sobi, ko plešem sama s seboj, večerni ali nočni tek, kadar sem prihajala pozno domov, pomirjajoče sveče in eternična olja, ki so sobo navdala z upanjem in pozitivo... Začeli so se odpirati svetovi, o katerih si prej niti sanjati nisem upala. 

Zato ne bodite jezni na brazde in viharje, ki se pojavljajo v vas. So le znamenja, ki vam kažejo, da morate nekaj spremeniti. Zato začnite potovanje, potovanje vase. Sama sem hvaležna za brazde, ki so se čez čas zacelile in se še celijo, saj so opomin na to, da naj nikoli ne pozabim na to, kar sem. 

In zdaj? Življenje je polno čarobnosti, zato bom izkoristila danajšnji večer in se prepustila udobju toplega radiatorja, dišeči sveči in dobri knjigi, kateri bo družbo delala tiha in umirjena glasba.

A'dam 2/2

Your mission: 

Be so busy loving your life

you have no time for hate, 

regret or fear.

V Amsterdamu so kulturne in zgodovinske znamenitosti mesta zbrane na majhni površini. Če si želite ogledati vse, je to najboljše storiti peš ali pa se popeljete naokrog s kolesom, kot to počenjo Amsterdamčani. V mestu je polno domiselnih prodajalnic, ki ponujajo vse od diamantov do delftske keramike, od trendovskih konopljinih oblačil do visoke mode. 

Amsterdam se vam lahko zdi lagodno sproščen ( PRIZNAM: tak se je zdel meni!), paradoksalen, impulziven, zasvojljiv- v tem živahnem, svetovljanskem mestu se mojstrsko spaja staromodni šarm z divjim vrvenjem modernega življenja. Zaradi neskončne raznolikosti ter prikrite in nepredvidljive narave je postal Amsterdam mesto večnega zadovoljstva. In ja, tudi mi smo se ga pošteno naužile! 

Dam square; #happyfaces

Na trenutke se mi je zdelo, kot da je mesto dvojno; videti ga je namreč mogoče tudi v vodi: in odsev teh imenitnih hiš v kanalih napravi iz njega pravljično mesto. Mesto Amsterdam ne stoji na zemlji, ampak na lastnem odsevu.

V torek smo se zbudile v deževno jutro, zato smo se odločile svoj čas zapolniti z obiskom oddaljenega mlina na veter, ki je značilnost nizozemske pokrajine vse od 13. stoletja. Velik del Nizozemske leži pod morsko gladino, tako so mline na veter uporabljali za izsušavanje zemlje za širjenje obalnega pasu. Na tak način so pridobili rodovitno zemljo, ki jo imenujejo polder. 

Osrednji amsterdamski mlin na veter- nekoč prvi žitni mlin na Nizozemskem z aerodinamičnimi vetrnicami, zgrajen iz opeke v obliki osmerokotnega trupa v lesenih okvirih,s slamnato streho; danes preurejen v lokal, v katerem smo si privoščile eno okusnejših kavic z odlično postrežbo. 

Obiskale smo tudi Bloemenmarkt- Cvetlično tržnico. Vsepovsod čebulice tulipanov v živobarvnih vrečkah, sezonsko cvetje, sadike, lončnice, grmičje in zelišča. Prava paša za oči! Ni težko ugotoviti zakaj Nizozemcem pravijo ''cvetličarji Evrope''. 

Ob močnejšem nalivu pa se nismo več držale réka: ''Some people feel the rain, others just get wet'' slavnega Boba Marley-ja in pred dežjem zbežale v Torture museum, kjer nas je pošteno prestrašil celoten koncept muzeja. Takih muzejev ne obiščem nikoli več!

Pozno zvečer pa smo se podale fotografirati zelo priljubljeno mestno znamenitost Amsterdama, Magere Brug ali Suhi most. Je nizozemski tradicionalni dvodelni verižni most, ki ponoči nudi turistom pravo igro luči. Magere Brug stoji na reki Amstel, po kateri se mesto imenuje.

Osrednji Amsterdamski mlin na veter

 

V ozadju Bloemenmarkt

#scaryscaryscary #Torturemuseum

Magere Brug

Vondelpark je med potovanjem v trenutku postal eden mojih najljubših krajev za opazovanje ljudi. Na planjavi zelenja blizu mestnega središča smo se prepustile zabavi glasbenikov in ljudi, ki radi aktivirajo vitamin D s pomočjo sonca, mečejo frizbi, kolesarijo, prebirajo knjige ali pa imajo najet za to predpisan prostor, kjer uživajo v družinskem pikniku. Vondelpark je največji in najstarejši mestni park- velikanski pravokotnik 48 ha nekdanjega močvirja, sedaj preurejen v romantične vrtove v angleškem slogu, z dolgimi vijugastimi sprehajalnimi potmi, odprtimi jasami, okrasnimi jezeri, travniki in gaji. Ime pa je park dobil po največjemu nizozemskemu dramatiku Joostu van den Vondelu- nizozemskemu Shakespearu, katerega spomenik leži prav v osrčju parka. 

Dan se je hitro prelevil v večer, ki pa je bil meni eden najboljših- pa naj ostane skrivnost zakaj! (:

Vondelpark

Vondelpark (  the entrance )

''I'm so high I could eat a star''

Happiness is not a state to arrive at, 

but a manner of travelling.

Naslednji dan smo obiskale Dam square- se poslikale v velikanski cokli, v katero sva se 'zbasali' obe s Sašo pa je prostora ostalo še za obe najini dvojnici ter 1/3 moje noge. 

Pošteno smo se najedle nizozemskih slaščic, tako znanih Poffertjes kot waffljev. Še zdaj se mi pocedijo sline, če samo pomislim... oh.

Hišo Anne Frank na žalost nismo obiskale, zaradi nečloveško dolgo vrste, ki se je vila še 3 ulice ter 4 ovinke, od koder so stala vhodna vrata v muzej. 

''Moja največja želja je, da bi postala novinarka in pozneje slavna pisateljica... po vojni bi rada izdala knjigo z naslovom Skrivališče. Videli bomo, ali se mi bo posrečilo, toda dnevnik mi bo rabil za podlago.'' 

Ana Frank je namreč umrla v koncentracijskem taborišču v Belsnu, stara 15 let, ko se je bližal konec 2. svetovne vojne. Preživeli oče pa je uresničil željo pokojne hčerke in objavil dnevnik z istim naslovom. Tako Ana Frank živi tudi po smrti, njen dnevnik namreč gani duše in srca še mnogih prihajajočih generacij. 

Vendar časa nismo izgubljale s čakanjem v vrsti, zato smo obiskale Prinsengracht- Prinčev kanal, ki je izmed treh kanalov, ki sestavljajo Grachtengordel ( Kanalski obroč), najprijetnejši. Čuti se mešanico čudovitih zgodb, kjer so nekoč pribivali trgovci, predelanih skladišč in skromnejših hiš na vodi z veliko cvetja.

Ker sta Saša in Tjaša uživali v prijetnem vzdušju ob kavi sem sama odšla v Tulip museum-  kot obsedenka s tulipani sem tja pač morala iti! Tulipani namreč omamljajo ljudi že skozi tisočletja, tako umetnike kot bogataše, saj so jim postali vir dohodka. Meni pa so tulipani najlepše rože: unikatne in omamno lepe, s pridihom skrivnostnosti, ki jo držijo v sebi.

Wafflji s toplim višnjevim prelivom

Prinsengracht/ Prinčev kanal

Zvečer smo se tako odpravile še po nakupih za naše najdražje. Kupile smo le kakšne malenkosti, saj je Amsterdam, kot evropsko mesto eno dražjih, ki sem jih obiskala.

Tržnica je bila v poznih večernih urah že zaprta, zato je nismo videle. Namesto nje pa smo ponovno zavile v prodajalnice sira 'Cheese and more', ki so na vsakem ovinku. Te nudijo pokušino najrazličnejših sirov, namazov in gorčic, ki naj bi bile specialiteta Nizozemske.
Večer se je tako prelevil v jutro in naše popotovanje je bilo končano. Tokrat vlaka do letališča nismo plačale, je šlo čez kar brez računa... Naše letalo pa je imelo zamudo, tako smo eno uro še presedele na amsterdamskem letališču. Zaradi letalske zamude, pa bi prav kmalu lahko čakale še na letališču v Benetkah dodatnih šest ur- na našo srečo pa so bili turisti pri Gooptiju za, da se nas počaka dobrih 45 min in nam tako zagotovijo čim prejšnjo pot nazaj v Slovenijo.
In moram priznati, da sem bila po potovanju popolnoma izmučena, a hkrati potešena in ...drugačna.

Think like a proton, always positive.

On our way back home, Bijemark ArenA station

Dag! (means: Nasvidenje in Dutch )

You only regret the workouts you don't do

O čem razmišlajam, kadar tečem? In če sem popolnoma iskrena, nimam pojma. Že res, da na mrzle dni razmišljam o mrazu, na vroče dni o vročini. Kadar sem žalostna, malo razmišljam o žalosti, kadar sem srečna, o sreči. V glavi razpredam o stvareh, ki so se mi zgodile. Ampak tudi če vzamem vse to v zakup, o ničemer zares ne razmišljam. Kadar tečem, samo tečem. Enakomerno se gibljam skozi praznino. Lahko rečem, da tečem, da bi lovila praznino. Kadar pa se razmišlanja prikradejo vame, to niso razmišljanja, osredotočena na vsebino, temveč na polnjenje praznine.

Teči v obdobju leta, ko pride posebna, lepa jesen je neverjetno. Kjer je prej prevladovalo slepeče zelenje, se zdaj počasi in previdno začne pojavljati zlato rumena barva. Je čas, ko je treba namesto kratkih hlač obleči dolgo trenirko. Meni najlepši trenutek med tekom je, ko se z vej s suhim listjem, kadar jih strese mimoidoči veter, usipajo kostanji in udarjajo ob asfalt s trdim, suhim zvokom.
Tako se zadnja tedna v naravi pripravljam na Ljubljanski maraton- tek, ki se ga bom udeležila prvič. S Cassey ob koncu tedna tečeva vsaj dvakrat, v Ljubljani med tednom pa poskušam teči minimalno štirikrat.
Pa naj tečem še tako počasi, ko sem izmučena, je bolje kot hoditi. To je moje osebno pravilo. Če bi prekršila pravilo, ki sem si ga zastavila, bi verjetno od tod naprej prekršila še več svojih pravil, in če bi prišlo do tega, je vprašanje, če bi se maratona sploh udeležila.

Kadar tečem na dolge razdalje, se moje misli proti koncu osredotočijo zgolj na to, da bi rada čim prej prešla cilj in nehala teči. O ničemer drugem ne morem razmišljati. Konec je pač neka točka, kjer se bo tek prekinil. Kot v življenju. Ne bi mogla reči, da je naš obstoj pomemben samo zato, ker ima konec. Nekje, na neki točki, je pač določen konec življenja, a le kot priporočen opomnik na pomen obstoja ali kot posebna prispodoba njegove omejenosti. Ne nameravam filozofirati, tako pač čutim.

Running- it clears the mind

'' Uživaj v teku! '', dobim sms-sporočilo od mami, ko ji povem, da nameravam teči s Cassey malo daljšo razdaljo kot dosedaj. Tako njo kot sebe potiskam do meje- tako nabiram moč, kondicijo in motivacijo. Zavedam se, da tek nima pomena, če v njem ne uživaš. Zakaj bi na torej na desettisoče ljudi teklo Ljubljanski maraton, če ne bi v tem uživali?

Someone who is busier than you is running right now

A'dam 1/2

This heart of mine was made to travel this world. 

Le malo mest zbudi pri obiskovalch tako mešana občutja kot ravno Amsterdam. Je star, pa vendar moderen, lep in hkrati umazan, dremav, pa vendar v nenehnem zagonu. Toda glede nečesa so si vsa mnenja enaka: Amsterdam je najbolj razbuljivo, skrivnostno in mikavno izmed vseh nizozemskih mest; je kraj, ki ga vsakdo, ki ga je kdaj doživel, gotovo še dolgo spominja.

 

 

''Some tourists think Amsterdam is a city of sin, but in truth is a city of freedom. 

And in freedom most people find sin. ''

Torej naše popotovanje se je začelo v soboto, 20. septembra. Letalo nas je čakalo v Benetkah, kjer nas je pričakala nizozemska letalska družba Transavia, da nas popelje v dolgo pričakovani in zasluženi Amsterdam. Joj, ne zanikam, da si že takoj na začetku nismo zaželele pustolovščin- toda take, da ti nek 'res' čuden tip, ki te je malo poprej na letališču zabaval, med vzletom letala kliče in stalno preseda na svojem mestu... ah, sej nismo pomislile, da bi lahko bil kakšen terorist, ki pripravlja bombni napad, pa bi se naša pot lahko končala kar tam... Kar pa je pomembno pa je to: da se ni! (:

Ko smo v enem kosu prispele v Amsterdam, smo se lotile iskanja našega 'girls only' hostla, ki pa je bil na naše začudenje v črni četrti. Si predstavljate naše obraze, ko smo želele videti blede, svetlolase Nizozemce? Namesto njih pa smo prvi večer videvale same temnopolte moške. Pa nič za to, očarale smo jih toliko, da so med vožnjo s kolesom toliko časa gledali nazaj v našo smer, dokler jim je pogled dopuščal! V Sloveniji živijo lepa dekleta (:

Naslednji dan smo se takoj pozajtrku 'zapodile' v četrt rdečih luči- redlight district, ki se izkazuje z zanemarjenimi seksšopi, opojnim vonjem mamil, neonsko svetlobo in s komaj kaj oblečinimi prostitutkami, ki iz izložb vabijo kliente, da bi z njimi zaslužile. Liberalni odnos mesta do spolnosti me je presenetil, toda Amsterdam se je vedno ponašal z lahkotnim odzivanjem na kakršnekoli omejitve. Že v preteklosti je strpno sprejemal manjšinske skupnosti, tako da je skozi stoletja postal pribežališče za žrtve preganjanja. Zdaj skuša tam čim bolj skladno živeti več kot sto različnih kultur, med katerimi jih veliko izvira iz nekdanjih nizozemskih kolonij. Za mnoge mladostnike pa je mesto privlačno zaradi 'kadilskih kavarnic', v katerih dopuščajo prodajo in uživanje mehkih drog. V coffeshopih ti glede na videz in prijaznost lahko prodajo karkoli, tako dobro kot slabo 'robo', ker pa ti pred njimi nastopiš kot turist, ugovarjanje in prostestiranje po kupljeni robi tam ni tvoja pravica, sploh zato ker nimaš niti računa. 

Na letalu

Pitje piva v nizozemskem pubu, #happyfaces

Po celodnevnem sprehajanju po najbolj razvpiti mestni četrti, Dam squaru in nekaterih drugih mogočnih kanalih, ki v podkvasti obliki prepredajo mestno središče smo napolnjene z lepotami odšle v hostel. Sobo smo si delile še s sedmimi drugimi dekleti, ki pa so ostajala le za eno, dve ali tri noči. Saša in Tjaša sta kmalu zlezli v postlji in od utrujenosti zaspali, sama pa sem se pozno v noč pogovarjala z Soumayo, dekletom, ki prihaja iz Tunizije. Noro kajne?! Govorili sva o kani, telesni poslikavi z njo, najlepših tunizijcev, ki so poželi svetovno slavo vse do fantov, za katera ne veš kako se imenujejo- in res neverjetno, vendar v Tuniziji lahko moškega, za katerega se v trenutku ne spomniš imena pokličeš po imenu: Mohamed. 'Hej, Mohamed!' in moški se bo obrnil. HAHA, ko sem to slišala mi je dalo misliti, da kaj takega v Sloveniji punce (ki so slabe z imeni) kot sem sama ne moramo prakticirati. Kakšna škoda, ampak na ime Janez se dandanes nebi obrnilo veliko sexy moških...

If you ask the right questions, 

you will discover how truly fascinating people are.

V ponedeljek smo spale reeees predolgo, za zajtrk, ki smo ga imele ob 2h sta Saša in Tjaša pojedli še več grških jogurtov (: Nato smo s tramvajom odšle proti centru, da najdemo znani napis   

''I AMSTERDAM''. Nizozemska je namreč država z največjo koncentracijo muzejev na svetu in Amsterdam se ponaša z nekaterimi najslavnejšimi zbirkami. Že Rijksmuseum, ki hrani edinstveno zbirko nizozemske umetnosti, in muzej Vincent Van Gogh-a sta mnogim zadosten razlog za obisk mesta. 

Zvečer pa je nastopil vrhunec tedna. Odšle smo na Ultimate party pub crawl v območje rdeče četrti. V ceno všteta simbolična majica, ki je služila kot 'slinček' v pol urnih potokih neomejene vodke, nato pa je sledilo nočno potovanje skozi 5 barov, v katerih si imel free welcome drink, dokler nismo vsi 'brutalni' prišli do končne destinacije- diskoteke, ki je bila vroča in katere se dejansko niti ne spomnim... Ah ja, kot so rekli animatorji, ki so žurali z nami: It will be the night you won't remember, but never forget.

Noči se resnično ne spomnim v celoti, morda zaradi vseh drog, ki sem jih zaužila tisti večer, vendar lahko z nasmeškom rečem, da če kdo misli, da je Amy Winehouse mrtva, se moti!? HAHA, prijatelji iz Argentine so me še pravi trenutek povlekli za roko ter mi v eni izmed izložb pokazali, that she is still alive, but now she works as a prostitute! Mc' Donalds meni lahko v našem 'zakajenem' stanju stane 10 € in nihče ne bo opazil razlike. Night busi pa imajo z imenom skupno le to, da vozijo ponoči za ceno 5 € 90 km/h. Fast bus ubistvu! (: 

 

Utrip mesta

sign I AMSTERDAM, in from of Rijksmuseum

Sascha, the party girl :*

Tjaša, me and Saša

Make your own story!

You think you know life, you stand on the edge of things 

and watch it go by, but you're not living it.

You are just a tourist.

Kot Jupitrova animatorka sem letos odšla na najbolj zaželjeno evropsko maturantsko destinacijo. Mesto Rimini je narejeno po vzoru 'Miami beach-a' in se razteza po 20 km dolgi peščeni plaži na kateri je posajeno neomejeno hotelov, restavracij in diskotek.
Pa naj začnem kar na začetku! Torej maturantski izlet je trajal 5 dni in se je začel z zgodnjo avtobusno vožnjo mimo Padske nižine do Bologne. Z maturanti smo doživeli pravi italijanski duh- veličastne zgradbe, čudni in vsiljivi 'beli ljudje', ki so te nadlegovali že, če si jih posvetil kanček pozornosti, pa odlične restavracije s pašto, kavarnice z omamnim in še bolj znanim 'cappuccinom' ... pot pa nas je nato vodila do Riminija, kjer se nam je odprlo obzorje na neskončno dolgo plažo s konstantnimi valovi, ki so se vračali k obali- kot so se naši spomini kasneje doma, na ta nepozaben teden preživet po principu >> a little party never killed nobody <<. V Riminiju se nočni utrip takoj začuti, zato smo se odpravili na 'spoznavni večer' v Villa Delle Rose, diskoteko, kjer sem videla največ ljudi različnih subkultur na enem mestu. Do jutranjih ur smo se prepuščali ritmom elektonike pod stekleno piramido, ki je na polne ure 'bruhala' pozlačene listke, ki so plapolali po zraku ter razdajali čudež neke druge atmosfere.
Naslednji dan smo se v dopoldanskih urah odpravili v Aquafun. Vsi zmatrani in porjaveni pa smo bili po večerji kmalu nared za 'dress code party' v klubu Carnaby, ki je kraljeval kar v treh nadstropjih. V prvem so se vrteli rap komadi, v drugem komerciala ter v tretjem, najvišjem komadi iz 60', 70', 80' in 90' let. Prav zadnji pa je vseboval tudi plesne droge ter umogočal, da so se kadilci ob svoji razvadi malo bolje spoznali. Maturanti so imeli nalogo, da so se oblekli v barve, ki imajo predpisano funkcijo: npr. rdeča- one night stand, modra- nezadovoljen sem s svojim spolnim življenjem, zelena- všeč mi je šofer avtobusa?! HAHA (:
Tretji dan je bil v znamenju peščenih iger. Vroče sonce, dolge peščene plaže so nam dali ideje za razne igre- skupinske, v paru in ločene po spolih. Odbojka na mivki, obrok čipsa, jajce na oko, tequila body shots itd.

Obrok čipsa

 

Po zabavnih igrah na plaži, je sledila večerja in nato urejanje za grafik party, ki je sestavljal belo majčko maturanta ter flumaster, ki mu je služil, da je označil vse, ki so se mu na maturantskem izletu v kakršnem koli smislu vtisnili v spomin- pa naj bo to bedarija ali pa bežna poletna romanca. Tudi animatorji smo tukaj prišli na svoj račun. Prostora na majčki za tel. številke maturantov je hitro zmanjkalo...

We laugh until we think we'll die, 

barefoot on a summer night. 

Četrti dan smo se zbudili v sveže jutro, polno dogodivščin. Odpravljali smo se namreč v eno najmanjših državic sveta. San Marino, mestna državica z zelo zanimivo vsebino- trdnjava, muzej voščenih lutk, palača... Po vodenem ogledu skozi uličice je ostalo nekaj časa za nakup spominkov, ki pa so po začudenju vseh ugodni. 

Po obisku San Marina, smo hitro hiteli nazaj na plažo ujeti še zadnje sončne žarke ter se pripravljati na zadnjo tematsko zabavo v Mojito beach bar-u, kamor smo se odšli, polni adrenalina, še zadnjič znoret oblečeni v sexy zajčke in zajčice.

Jupiter animatorke v akciji

Diskoteka je oddajala enormno količino pozitivne energije, ko smo še zadnjič objeti plesali po plesišču. To je bil zame vrhunec tedna! 

Po zadnji- prekratki noči- smo spakirali svoje stvari, se usedli v doubledecker in podoživljali najbolj nepozabne trenutke vse do Benetk. V Benetkah smo se sprehodili do Markovega trga ter na poti opazovali beneške maske in kreacije izdelovalcev muranskega stekla. Ni minilo veliko časa, ko smo ponovno sedeli na avtobusu ter krenili proti Sloveniji. Meni nič-tebi nič, pa smo se kaj kmalu začeli dogovarjati, da se skupaj z maturanti vidimo ponovno drugo leto v Zrćah na Aftermaturi ter morda še prej za novo leto v Bratislavi, kjer zažuramo še enkrat bolj brutalno kot smo to storili v Riminiju. 

Poljubac do naslednjič*- mwamwamwadoneba

My memory loves you; it asks about you all the time.

When you meet the one who changes the way your heart beats, 

dance with them to the rhythm for as long as the song lasts.

In kadar kdo reče, da je preteklost tujina, da tam vse delajo drugače, pomislim, da sem seveda tudi jaz čutila tako večino življenja, ker sem morala, ampak zdaj ne mislim več tako. Če se le dovolj zberem, grem lahko v skladišče spomina in poiščem pravo polico s pravim filmom in izginem vanj in po telesu še vedno čutim spontan smeh in vonjam njegovo svetlečo, čokoladno in mastno kožo, ki diši po kokosovem olju. V misli mi v istem trenutku skoči njegova barva oči, ki je globoke modre barve s pridihom nagajivosti, ko me skuša le s pogledom sleči in mi zagotoviti, da mu lahko zaupam. V nočeh, ko mu pogled obsije luna, pa je moj najljubši, saj razkriva tudi njegove globine in mi dovoli, da se mu približam na načine, ki mi niso dovoljeni.  Lahko se naslonim nazaj na blazino in sem spet z njim v mrzli vodi, objeta-naslonjena na njegovo toplo kožo, ki v meni budi željo po vdaji neki drugi osebi, za katero se mi zdi, da ima to moč, da me lahko osreči. Pa vendar so filmi, ki si jih želimo velikokrat ogledati, včasih preveč boleči za ljudi, kot sem sama. Posnetki njegovih dotikov in poljubov, ki te v trenutku naredijo srečno, zaželjeno in skoraj popolno so kot prepovedana droga, ki te počasi, čisto počasi, če jo jemlješ hitro in z užitkom, spravlja v žalost.

 I kissed you and you tasted like loneliness

and I think, I must have tasted the same.

Zavedam se, da lahko življenje živimo kot vlakovodje, ki natanko vedo, kam gredo in kakšna je pot do tja. Lahko pa ga živimo kot deskar na vodi, ki sledi valovom. Sama se vedno rajši nagibam k drugemu načinu, k sledenju valovom. Pa kaj, če se po poti še zabavam?! Ravno v tem je smisel poti... pa vendar ob koncu dneva ostanem sama s svojimi mislimi ter premlevam dogodke, ki bi jih bilo bolje pustiti v nekem zaprašenem kotu, kjer bi počasi umirali, eden za drugim. Tako vedno hrepeneča po naklonjenosti, predam nadzor nad svojim življenjem in dovolim, da nekdo drug odloča o moji usodi. Trapasto se počutim, ko me ljudje s preprostim vprašanjem postavijo na kruta, a vendar tako 'prekleto' realna tla. '' Te kaj boli?''

''V bistvu ne'' rečem in se človeško zlažem. 

''Samo malo v duši?''

''Mogoče malo.''

''Kar pusti pri miru'' rečejo, '' pusti pri miru. Nič ti ne bo koristilo.''

In to naredim, ker sem močna in ponosna. Veš, vendar nikoli ne pozabi, da v kraju, kjer še ne spim, niti nisem budna, v kraju kjer se še vedno spominjam sanj... Tam. Prav tam bom vselej mislila le nate. To bo najin kotiček.

Čas rabi tako malo, da nas osreči in nam pokaže kakšni čudeži obstajajo na svetu, hkrati pa tako veliko, ko želi biti zdravilen, da zaceli srčne rane in podre upe. Čas po mojem mnenju ne zaceli ničesar, le prekrije spomine z novimi, ki se ti zdijo lepi, pa vendar tudi ti enkrat postanejo odlagališče za druge, ki so še lepši in tako naprej. Vicious circle, you know.

Zavedam se, da vsak prispe z lastno osebno prtljago. Potiho pa se vseeno tresem, da bo najti nekoga, ki bo pripravljen razpakirati mojo prtljago, velik in skoraj nemogoč podvig. Hkrati pa zaupam, da bo odkril raj z eksotičnim cvetjem, če bo dovolil, da mu razkažem svoje strahove in mu pomagam na svobodo spustiti njegove.

Veš... želim, da poskusiš popraviti storjeno škodo. Želim, da mi vrneš upanje, da na svetu obstajajo moški, ki so se pripravljeni boriti in krvaveti, zgladiti spore in se ponovno odpreti svoji ljubljeni, ji zaupati strahove in jo ponovno osvojiti. Vrni mi upanje in popravi, ne zavrzi, prosim te! In ne oziraj se, če misliš, da imam prav, ker ne glede na to, da te odstranjujem iz misli in srca- kot rakasto tvorbo, je zame prepozno, saj si razsejan po vsem telesu. In duši.

It is both blessing 
And a curse
To feel everything
So very deeply.

Ampak hej, najslabše je prepričanje, da si moramo poiskati izgubljeno polovico. Zakaj nebi počakala, te pozabila in si raje poiskala še ene celote?

Say less and mean more.

'' We are born in one day.

We day in one day.

We can change in one day.

And we can fall in love in one day. 

Anything can happen in just one day. ''

                              - Gayle Froman

Čedahuči EP

Ob nekaterih ljudeh ne potrebuješ besed. Dovolj je zgolj tišina. Ker pogled je kakor stih, dotik je lep kot knjiga. V objemu se zgodi ves svet, v poljubu: zgodovina.