Make your own story!

You think you know life, you stand on the edge of things 

and watch it go by, but you're not living it.

You are just a tourist.

Kot Jupitrova animatorka sem letos odšla na najbolj zaželjeno evropsko maturantsko destinacijo. Mesto Rimini je narejeno po vzoru 'Miami beach-a' in se razteza po 20 km dolgi peščeni plaži na kateri je posajeno neomejeno hotelov, restavracij in diskotek.
Pa naj začnem kar na začetku! Torej maturantski izlet je trajal 5 dni in se je začel z zgodnjo avtobusno vožnjo mimo Padske nižine do Bologne. Z maturanti smo doživeli pravi italijanski duh- veličastne zgradbe, čudni in vsiljivi 'beli ljudje', ki so te nadlegovali že, če si jih posvetil kanček pozornosti, pa odlične restavracije s pašto, kavarnice z omamnim in še bolj znanim 'cappuccinom' ... pot pa nas je nato vodila do Riminija, kjer se nam je odprlo obzorje na neskončno dolgo plažo s konstantnimi valovi, ki so se vračali k obali- kot so se naši spomini kasneje doma, na ta nepozaben teden preživet po principu >> a little party never killed nobody <<. V Riminiju se nočni utrip takoj začuti, zato smo se odpravili na 'spoznavni večer' v Villa Delle Rose, diskoteko, kjer sem videla največ ljudi različnih subkultur na enem mestu. Do jutranjih ur smo se prepuščali ritmom elektonike pod stekleno piramido, ki je na polne ure 'bruhala' pozlačene listke, ki so plapolali po zraku ter razdajali čudež neke druge atmosfere.
Naslednji dan smo se v dopoldanskih urah odpravili v Aquafun. Vsi zmatrani in porjaveni pa smo bili po večerji kmalu nared za 'dress code party' v klubu Carnaby, ki je kraljeval kar v treh nadstropjih. V prvem so se vrteli rap komadi, v drugem komerciala ter v tretjem, najvišjem komadi iz 60', 70', 80' in 90' let. Prav zadnji pa je vseboval tudi plesne droge ter umogočal, da so se kadilci ob svoji razvadi malo bolje spoznali. Maturanti so imeli nalogo, da so se oblekli v barve, ki imajo predpisano funkcijo: npr. rdeča- one night stand, modra- nezadovoljen sem s svojim spolnim življenjem, zelena- všeč mi je šofer avtobusa?! HAHA (:
Tretji dan je bil v znamenju peščenih iger. Vroče sonce, dolge peščene plaže so nam dali ideje za razne igre- skupinske, v paru in ločene po spolih. Odbojka na mivki, obrok čipsa, jajce na oko, tequila body shots itd.

Obrok čipsa

 

Po zabavnih igrah na plaži, je sledila večerja in nato urejanje za grafik party, ki je sestavljal belo majčko maturanta ter flumaster, ki mu je služil, da je označil vse, ki so se mu na maturantskem izletu v kakršnem koli smislu vtisnili v spomin- pa naj bo to bedarija ali pa bežna poletna romanca. Tudi animatorji smo tukaj prišli na svoj račun. Prostora na majčki za tel. številke maturantov je hitro zmanjkalo...

We laugh until we think we'll die, 

barefoot on a summer night. 

Četrti dan smo se zbudili v sveže jutro, polno dogodivščin. Odpravljali smo se namreč v eno najmanjših državic sveta. San Marino, mestna državica z zelo zanimivo vsebino- trdnjava, muzej voščenih lutk, palača... Po vodenem ogledu skozi uličice je ostalo nekaj časa za nakup spominkov, ki pa so po začudenju vseh ugodni. 

Po obisku San Marina, smo hitro hiteli nazaj na plažo ujeti še zadnje sončne žarke ter se pripravljati na zadnjo tematsko zabavo v Mojito beach bar-u, kamor smo se odšli, polni adrenalina, še zadnjič znoret oblečeni v sexy zajčke in zajčice.

Jupiter animatorke v akciji

Diskoteka je oddajala enormno količino pozitivne energije, ko smo še zadnjič objeti plesali po plesišču. To je bil zame vrhunec tedna! 

Po zadnji- prekratki noči- smo spakirali svoje stvari, se usedli v doubledecker in podoživljali najbolj nepozabne trenutke vse do Benetk. V Benetkah smo se sprehodili do Markovega trga ter na poti opazovali beneške maske in kreacije izdelovalcev muranskega stekla. Ni minilo veliko časa, ko smo ponovno sedeli na avtobusu ter krenili proti Sloveniji. Meni nič-tebi nič, pa smo se kaj kmalu začeli dogovarjati, da se skupaj z maturanti vidimo ponovno drugo leto v Zrćah na Aftermaturi ter morda še prej za novo leto v Bratislavi, kjer zažuramo še enkrat bolj brutalno kot smo to storili v Riminiju. 

Poljubac do naslednjič*- mwamwamwadoneba

My memory loves you; it asks about you all the time.

When you meet the one who changes the way your heart beats, 

dance with them to the rhythm for as long as the song lasts.

In kadar kdo reče, da je preteklost tujina, da tam vse delajo drugače, pomislim, da sem seveda tudi jaz čutila tako večino življenja, ker sem morala, ampak zdaj ne mislim več tako. Če se le dovolj zberem, grem lahko v skladišče spomina in poiščem pravo polico s pravim filmom in izginem vanj in po telesu še vedno čutim spontan smeh in vonjam njegovo svetlečo, čokoladno in mastno kožo, ki diši po kokosovem olju. V misli mi v istem trenutku skoči njegova barva oči, ki je globoke modre barve s pridihom nagajivosti, ko me skuša le s pogledom sleči in mi zagotoviti, da mu lahko zaupam. V nočeh, ko mu pogled obsije luna, pa je moj najljubši, saj razkriva tudi njegove globine in mi dovoli, da se mu približam na načine, ki mi niso dovoljeni.  Lahko se naslonim nazaj na blazino in sem spet z njim v mrzli vodi, objeta-naslonjena na njegovo toplo kožo, ki v meni budi željo po vdaji neki drugi osebi, za katero se mi zdi, da ima to moč, da me lahko osreči. Pa vendar so filmi, ki si jih želimo velikokrat ogledati, včasih preveč boleči za ljudi, kot sem sama. Posnetki njegovih dotikov in poljubov, ki te v trenutku naredijo srečno, zaželjeno in skoraj popolno so kot prepovedana droga, ki te počasi, čisto počasi, če jo jemlješ hitro in z užitkom, spravlja v žalost.

 I kissed you and you tasted like loneliness

and I think, I must have tasted the same.

Zavedam se, da lahko življenje živimo kot vlakovodje, ki natanko vedo, kam gredo in kakšna je pot do tja. Lahko pa ga živimo kot deskar na vodi, ki sledi valovom. Sama se vedno rajši nagibam k drugemu načinu, k sledenju valovom. Pa kaj, če se po poti še zabavam?! Ravno v tem je smisel poti... pa vendar ob koncu dneva ostanem sama s svojimi mislimi ter premlevam dogodke, ki bi jih bilo bolje pustiti v nekem zaprašenem kotu, kjer bi počasi umirali, eden za drugim. Tako vedno hrepeneča po naklonjenosti, predam nadzor nad svojim življenjem in dovolim, da nekdo drug odloča o moji usodi. Trapasto se počutim, ko me ljudje s preprostim vprašanjem postavijo na kruta, a vendar tako 'prekleto' realna tla. '' Te kaj boli?''

''V bistvu ne'' rečem in se človeško zlažem. 

''Samo malo v duši?''

''Mogoče malo.''

''Kar pusti pri miru'' rečejo, '' pusti pri miru. Nič ti ne bo koristilo.''

In to naredim, ker sem močna in ponosna. Veš, vendar nikoli ne pozabi, da v kraju, kjer še ne spim, niti nisem budna, v kraju kjer se še vedno spominjam sanj... Tam. Prav tam bom vselej mislila le nate. To bo najin kotiček.

Čas rabi tako malo, da nas osreči in nam pokaže kakšni čudeži obstajajo na svetu, hkrati pa tako veliko, ko želi biti zdravilen, da zaceli srčne rane in podre upe. Čas po mojem mnenju ne zaceli ničesar, le prekrije spomine z novimi, ki se ti zdijo lepi, pa vendar tudi ti enkrat postanejo odlagališče za druge, ki so še lepši in tako naprej. Vicious circle, you know.

Zavedam se, da vsak prispe z lastno osebno prtljago. Potiho pa se vseeno tresem, da bo najti nekoga, ki bo pripravljen razpakirati mojo prtljago, velik in skoraj nemogoč podvig. Hkrati pa zaupam, da bo odkril raj z eksotičnim cvetjem, če bo dovolil, da mu razkažem svoje strahove in mu pomagam na svobodo spustiti njegove.

Veš... želim, da poskusiš popraviti storjeno škodo. Želim, da mi vrneš upanje, da na svetu obstajajo moški, ki so se pripravljeni boriti in krvaveti, zgladiti spore in se ponovno odpreti svoji ljubljeni, ji zaupati strahove in jo ponovno osvojiti. Vrni mi upanje in popravi, ne zavrzi, prosim te! In ne oziraj se, če misliš, da imam prav, ker ne glede na to, da te odstranjujem iz misli in srca- kot rakasto tvorbo, je zame prepozno, saj si razsejan po vsem telesu. In duši.

It is both blessing 
And a curse
To feel everything
So very deeply.

Ampak hej, najslabše je prepričanje, da si moramo poiskati izgubljeno polovico. Zakaj nebi počakala, te pozabila in si raje poiskala še ene celote?

Say less and mean more.

'' We are born in one day.

We day in one day.

We can change in one day.

And we can fall in love in one day. 

Anything can happen in just one day. ''

                              - Gayle Froman

Čedahuči EP

Ob nekaterih ljudeh ne potrebuješ besed. Dovolj je zgolj tišina. Ker pogled je kakor stih, dotik je lep kot knjiga. V objemu se zgodi ves svet, v poljubu: zgodovina.

Let's be nothing. I heard it lasts forever.

'' Instead of wondering when your next vacation is,

maybe you should set up a life 

that you don't need to escape from.''

Zadnje dni je konec noči in začetek dneva preživljala na mehki odeji ob robu jezera. Začetek dneva se je ponavadi začel s kakšno globoko debato in pogledom uprtim v zvezdnato nebo. Pomirjajoča glasba ji je nudila uteho, da si je upala svoje strahove zaupati njej. Prijateljici, ki jo je bila pripravljena poslušati brez predsodkov in karanja. Noč je bila njuna zaveznica in občasni zvezdni utrinki prijazni znanci, ki so ju opominjali, da je na svetu dovolj sanj, ki so se pripravljene izpolniti le zanju.  

Včasih ni marala noči. To je bilo takrat, ko ni mogla zaspati. Saj so bile to najdaljše neprespane ure, zaradi katerih je bila brez energije in potrta še nekaj dni. V teh urah je ponavadi le ležala na postelji in razmišljala o problemih- svojih. Bile pa so noči, ko je v svoji glavi ustvarila nove, večje probleme, ki so jo nato še dodatno težili. Iz nje so počasi ustvarjali tempirano bombo, ki je bila pripravljena eksplodirati.   

'' The earth has music for those who listen.'' 

Danes pa ji je narava preprečila poležavanje pod zvezdnim nebom. Pa vendar, poleg sijočih zvezd obožuje tudi nevihte. Zdi se ji, da prav tako kot ona, narava včasih ne zdrži pritiska in nagovori nebo, da eksplodira. Dež ji očisti rane, poljube prejme na vsa prava mesta s strani strel ter v objemu vetra v tolažbo dobi  sveža jutra polna upov. Narava si tako z jokom opomore za nekaj časa...

Sama pa se znajde v transu med pisanjem bloga. Končno se zave, da je noč čistejša kot dan. Boljša je za razmišljanje, sanjarjenje in ljubljenje. Ponoči je vse bolj intenzivnješe, resničnejše. Vse besede, ki so bile izrečene podnevi dobijo pravo težo šele ponoči, v teh samotnih trenutkih pravzaprav šele spozna njihov pravi in resnični pomen. 

Da Phenomena- Jočem

Whatever is good for your soul- DO THAT!

So ljudje, ki delajo ljudi močne,

so sonca, ki delajo dneve bolj sončne, 

so reči, ki dajo noči barvo

so stvari, ki delajo prihodnost varno, 

so oblaki, ki delajo dneve jasne

in so malenkosti, ki delajo ljudi krasne. 

                                      Luka Leskovec, bodoči dip. Agronom

Torej, kje naj začnem? Včeraj je biu dan popoln! (: Seveda je k temu pripomoglo dejstvo, da sem imela rojstni dan in da sem končno na dobri poti, da bom lahko drugo leto v ZDA že legalno naročila pivo in ga nato tudi z vsem veseljem spila...

Brat je cel dan z menoj delal kot s princesko. Najprej mi je skuhal kosilo, mi za sladico naredil sadno kupo in mi za boljšo koncentracijo pri dokončevanju herbarija prinesel kavico z mlekom z dodatkom karamele in čokolade. Mjami! Vsaka sestra o takem bratu lahko le sanja, ampak kaj, ko se to zgodi le enkrat na leto... Mami pa se le nekaj ur kasneje z morja prikaže z ogromnom darilom- takim, ki ga ponavadi gledaš na tv zaslonih v kakšnem pocukranem ameriškem filmu. Ja tudi jaz padam na taka presenečenja, na žalost... :) Pa dovolj o darilih, ki mi niti ne pomenijo toliko kot tisti sms, ki ga dobim od ljudi, ki jih obožujem. Da mi pošlejo preprost sms ali pa me pokličejo točno ob polnoči, ter mi vsi pijani pojejo ''Happy Birthday to youu, Happy birthday to youuu...'' nato pa se začnejo smejati, ker ugotovijo kako razglašeni so. Prav ob takih malenkostih se mi ogreje srce in orosijo oči. Dan se mi tako, ob 00: 01 začne popolnoma drugače, kot pa na katerikoli drug dan v letu. In zaspim srečna, v upanju na nepozaben dan. 

Smešno, ampak včeraj mi niso voščili le ljudje... Tudi naš maček Muški se je spomnil name, in me že zgodaj zjutraj ( ura je bila približno 10.00 ) s vlažnim smrčkom prebudil iz globokega spanca. 

Stisnil se je močno k meni ter mi zapredel. Kako je vedel, da sem rabila nekoga, ki bi me na moj dan prebudil malo drugače? 

Proti večeru sem počastila nekaj hrane in pijače, nato pa dokaj pijana z osebnim šoferjem odšla v picerijo kjer delam, da počastim tudi svoje sodelavce in preostanek dneva preživim v njihovi družbi. Zleknili smo se za našo stalno mizo, naročili oblubljene školjke iz krušne peči ter hladno Laško pivo. Noč se je prevesila v jutro. Tik pred spanjem pa sem odšla še na sprehod s svojo prijateljico Anjo ter ji zaupala vse, kar se mi je ta dan pripetilo- pa naj podrobnosti, ki sem jih namenoma izpustila ostanejo skrivnost.  

For what is worth: it is never too late to be whoever you what to be. There is no time limit, stop whenever you want. You can change or stay the same, there are no rules to this thing. You can make the best or the worst of it. And I hope you see things that startle you. I hope you feel things you never felt before. I hope you meet people with different point of view. I hope you live a life you are proud of. If you found that you are not, I hope you have the strength to start all over again...

Know this.

I have tasted your mind, 

and I cannot forget its flavour. 

Zvok njegovega glasu jo je pahnil v preteklost. Spomnila se je njega in nje- njiju. Ob popoldnevih sta velikokrat le ležala na postelji s pogledi uprtimi v strop in se pogovarjala o življenju. Izmenjavala sta si mnenji in sanjarila o prihodnosti. Čeprav je njena roka počivala v njegovi pa se o skupni prihodnosti vseeno nikoli nista pogovarjala. Kot bi ju bilo strah delati načrte, ki lahko tako hitro propadejo kot naklonjenost in ljubezen, ki ju ne gojiš. In ja, oboževala je te stvari, to je bil del dneva, ki ga je imela najrajši. Z nekom deliti delčke sebe, svoje sanje in upanje, da bo nekoč vse tako kot si je zamislila. V mladosti je prevelikokrat doživela, da lahko le ena slaba odločitev odigra veliko vlogo in zaključi tvoje življenje, s tem pa za nekaj časa v fazo mirovanja postavi življenja tudi vseh drugih oseb okoli tebe. Vsakdanjike jim tako naredi težke in turobne. Čas, ki pa ga potrebujejo, da se postavijo nazaj na noge in se ponovno odprejo pa ne mine tako hitro. 

Iz spominov jo je predramil njegov deroč pogled. Pogled, ki je bil poln ognja in hkrati zavit v mračno tančico razočaranj in obžalovanj. Nekaj trenutkov ga je lahko gledala, nato pa je pogled spustila in globoko vdihnila. Včasih se počuti, da je svobodna ptica, ki nikoli ne bo ujeta...  Pa vendar se vsakič znova, ko ga vidi bolj in bolj zaveda, da je bolje, če svoja čustva prizna, si jih dovoli čutiti. Saj bolj ko se jim upira, močnejša postajajo.

Pa vendar jo je na smrt strah. Rada bi mu že danes med nastopom zavpila, da ga pogreša. Da je edini, ki jo pomirja. Da ne razume, kaj je šlo že v dveh poskusih narobe in da je verjetno propad zveze, le v njeni glavi. Rada bi mu povedala, da je od vseh ljudi, ki jih pozna on tisti, ki jo navdihne in nasmeji, hkrati pa spravi v jok, ko je sama v svoji sobi. Toliko čustev, ki drvijo po njenem telesu, ko ga vidi, jo spravijo ob zdravo pamet in tega se boji. Težko pokaže ranljivost in odvrže maske, ki se jih je naučila nositi z leti... 

Hkrati pa so vsi ti strahovi nekaj najbolj enostavnega dokler ni resnični strah to, da bi ob vseh teh njenih besedah izrečenih na glas izraz na njegovem obrazu ostal isti, brezizrazen...

Pesmi je bilo konec, v dvorani je sledilo glasno ploskanje in še zadnjič je ujela njegov pogled, ki je ujel le njo. No... vsaj rada si domišlja, da je bil nasmeh in žar v očeh namenjen njej. 

I am to scared to say things worth saying...

Praznina

I wanted to write down exactly what I felt, 

but somehow the paper stayed empty

and I could not have described 

it any better...