Let's be nothing. I heard it lasts forever.

'' Instead of wondering when your next vacation is,

maybe you should set up a life 

that you don't need to escape from.''

Zadnje dni je konec noči in začetek dneva preživljala na mehki odeji ob robu jezera. Začetek dneva se je ponavadi začel s kakšno globoko debato in pogledom uprtim v zvezdnato nebo. Pomirjajoča glasba ji je nudila uteho, da si je upala svoje strahove zaupati njej. Prijateljici, ki jo je bila pripravljena poslušati brez predsodkov in karanja. Noč je bila njuna zaveznica in občasni zvezdni utrinki prijazni znanci, ki so ju opominjali, da je na svetu dovolj sanj, ki so se pripravljene izpolniti le zanju.  

Včasih ni marala noči. To je bilo takrat, ko ni mogla zaspati. Saj so bile to najdaljše neprespane ure, zaradi katerih je bila brez energije in potrta še nekaj dni. V teh urah je ponavadi le ležala na postelji in razmišljala o problemih- svojih. Bile pa so noči, ko je v svoji glavi ustvarila nove, večje probleme, ki so jo nato še dodatno težili. Iz nje so počasi ustvarjali tempirano bombo, ki je bila pripravljena eksplodirati.   

'' The earth has music for those who listen.'' 

Danes pa ji je narava preprečila poležavanje pod zvezdnim nebom. Pa vendar, poleg sijočih zvezd obožuje tudi nevihte. Zdi se ji, da prav tako kot ona, narava včasih ne zdrži pritiska in nagovori nebo, da eksplodira. Dež ji očisti rane, poljube prejme na vsa prava mesta s strani strel ter v objemu vetra v tolažbo dobi  sveža jutra polna upov. Narava si tako z jokom opomore za nekaj časa...

Sama pa se znajde v transu med pisanjem bloga. Končno se zave, da je noč čistejša kot dan. Boljša je za razmišljanje, sanjarjenje in ljubljenje. Ponoči je vse bolj intenzivnješe, resničnejše. Vse besede, ki so bile izrečene podnevi dobijo pravo težo šele ponoči, v teh samotnih trenutkih pravzaprav šele spozna njihov pravi in resnični pomen. 

Da Phenomena- Jočem

Whatever is good for your soul- DO THAT!

So ljudje, ki delajo ljudi močne,

so sonca, ki delajo dneve bolj sončne, 

so reči, ki dajo noči barvo

so stvari, ki delajo prihodnost varno, 

so oblaki, ki delajo dneve jasne

in so malenkosti, ki delajo ljudi krasne. 

                                      Luka Leskovec, bodoči dip. Agronom

Torej, kje naj začnem? Včeraj je biu dan popoln! (: Seveda je k temu pripomoglo dejstvo, da sem imela rojstni dan in da sem končno na dobri poti, da bom lahko drugo leto v ZDA že legalno naročila pivo in ga nato tudi z vsem veseljem spila...

Brat je cel dan z menoj delal kot s princesko. Najprej mi je skuhal kosilo, mi za sladico naredil sadno kupo in mi za boljšo koncentracijo pri dokončevanju herbarija prinesel kavico z mlekom z dodatkom karamele in čokolade. Mjami! Vsaka sestra o takem bratu lahko le sanja, ampak kaj, ko se to zgodi le enkrat na leto... Mami pa se le nekaj ur kasneje z morja prikaže z ogromnom darilom- takim, ki ga ponavadi gledaš na tv zaslonih v kakšnem pocukranem ameriškem filmu. Ja tudi jaz padam na taka presenečenja, na žalost... :) Pa dovolj o darilih, ki mi niti ne pomenijo toliko kot tisti sms, ki ga dobim od ljudi, ki jih obožujem. Da mi pošlejo preprost sms ali pa me pokličejo točno ob polnoči, ter mi vsi pijani pojejo ''Happy Birthday to youu, Happy birthday to youuu...'' nato pa se začnejo smejati, ker ugotovijo kako razglašeni so. Prav ob takih malenkostih se mi ogreje srce in orosijo oči. Dan se mi tako, ob 00: 01 začne popolnoma drugače, kot pa na katerikoli drug dan v letu. In zaspim srečna, v upanju na nepozaben dan. 

Smešno, ampak včeraj mi niso voščili le ljudje... Tudi naš maček Muški se je spomnil name, in me že zgodaj zjutraj ( ura je bila približno 10.00 ) s vlažnim smrčkom prebudil iz globokega spanca. 

Stisnil se je močno k meni ter mi zapredel. Kako je vedel, da sem rabila nekoga, ki bi me na moj dan prebudil malo drugače? 

Proti večeru sem počastila nekaj hrane in pijače, nato pa dokaj pijana z osebnim šoferjem odšla v picerijo kjer delam, da počastim tudi svoje sodelavce in preostanek dneva preživim v njihovi družbi. Zleknili smo se za našo stalno mizo, naročili oblubljene školjke iz krušne peči ter hladno Laško pivo. Noč se je prevesila v jutro. Tik pred spanjem pa sem odšla še na sprehod s svojo prijateljico Anjo ter ji zaupala vse, kar se mi je ta dan pripetilo- pa naj podrobnosti, ki sem jih namenoma izpustila ostanejo skrivnost.  

For what is worth: it is never too late to be whoever you what to be. There is no time limit, stop whenever you want. You can change or stay the same, there are no rules to this thing. You can make the best or the worst of it. And I hope you see things that startle you. I hope you feel things you never felt before. I hope you meet people with different point of view. I hope you live a life you are proud of. If you found that you are not, I hope you have the strength to start all over again...

Know this.

I have tasted your mind, 

and I cannot forget its flavour. 

Zvok njegovega glasu jo je pahnil v preteklost. Spomnila se je njega in nje- njiju. Ob popoldnevih sta velikokrat le ležala na postelji s pogledi uprtimi v strop in se pogovarjala o življenju. Izmenjavala sta si mnenji in sanjarila o prihodnosti. Čeprav je njena roka počivala v njegovi pa se o skupni prihodnosti vseeno nikoli nista pogovarjala. Kot bi ju bilo strah delati načrte, ki lahko tako hitro propadejo kot naklonjenost in ljubezen, ki ju ne gojiš. In ja, oboževala je te stvari, to je bil del dneva, ki ga je imela najrajši. Z nekom deliti delčke sebe, svoje sanje in upanje, da bo nekoč vse tako kot si je zamislila. V mladosti je prevelikokrat doživela, da lahko le ena slaba odločitev odigra veliko vlogo in zaključi tvoje življenje, s tem pa za nekaj časa v fazo mirovanja postavi življenja tudi vseh drugih oseb okoli tebe. Vsakdanjike jim tako naredi težke in turobne. Čas, ki pa ga potrebujejo, da se postavijo nazaj na noge in se ponovno odprejo pa ne mine tako hitro. 

Iz spominov jo je predramil njegov deroč pogled. Pogled, ki je bil poln ognja in hkrati zavit v mračno tančico razočaranj in obžalovanj. Nekaj trenutkov ga je lahko gledala, nato pa je pogled spustila in globoko vdihnila. Včasih se počuti, da je svobodna ptica, ki nikoli ne bo ujeta...  Pa vendar se vsakič znova, ko ga vidi bolj in bolj zaveda, da je bolje, če svoja čustva prizna, si jih dovoli čutiti. Saj bolj ko se jim upira, močnejša postajajo.

Pa vendar jo je na smrt strah. Rada bi mu že danes med nastopom zavpila, da ga pogreša. Da je edini, ki jo pomirja. Da ne razume, kaj je šlo že v dveh poskusih narobe in da je verjetno propad zveze, le v njeni glavi. Rada bi mu povedala, da je od vseh ljudi, ki jih pozna on tisti, ki jo navdihne in nasmeji, hkrati pa spravi v jok, ko je sama v svoji sobi. Toliko čustev, ki drvijo po njenem telesu, ko ga vidi, jo spravijo ob zdravo pamet in tega se boji. Težko pokaže ranljivost in odvrže maske, ki se jih je naučila nositi z leti... 

Hkrati pa so vsi ti strahovi nekaj najbolj enostavnega dokler ni resnični strah to, da bi ob vseh teh njenih besedah izrečenih na glas izraz na njegovem obrazu ostal isti, brezizrazen...

Pesmi je bilo konec, v dvorani je sledilo glasno ploskanje in še zadnjič je ujela njegov pogled, ki je ujel le njo. No... vsaj rada si domišlja, da je bil nasmeh in žar v očeh namenjen njej. 

I am to scared to say things worth saying...

Praznina

I wanted to write down exactly what I felt, 

but somehow the paper stayed empty

and I could not have described 

it any better...

A room without books is a body without a soul.

Turoben dan, pravi za učenje neumne ekonomije. Dobro, priznam morda ni tako neuporabna, vendar se mi zdi da je preveč posplošena. Učim naj se kako je trg popoln, kako se v neki točki srečata ponudba in povpraševanje, s določeno ceno kupljenega in ponujenega izdelka pa se strinjajo tako ponudniki kot kupci. Komu lažemo? Kdaj pa je tako, da se vsi na trgu ponudbe in povpraševanja popolnoma in predano strinjajo? Kakorkoli, za trg me tako rekoč prav nič ne briga, to debato sem odprla zato, ker sem našla popolno nasprotje v obnašanju moje mami. Poznate tisto, ko ne glede na to kolikokrat rečem: '' ja okej, mami razumem'', ona ne bo in ne bo nehala govorit...
In na tak dan je tako početje z njene strani prav utrujajoče. Podre se mi sistem, postanem živčna razvalina in izgubim še tisto malo motivacije, ki mi jo je ostalo. In kaj naredim potem? Vržem se na posteljo, se udobno zavijem v toplo odejo in berem. Odjadram v izmišljeno deželo, kjer sodelujem kot nek tretji opazovalec in uživam med napetimi dogodki, v katerih se sama odločam za katero stran navijam. Pozabim na ves svet okoli mene in preden se zavem je ura že toliko, da je zadnji čas, da se spravim nazaj za knjige- vendar tokrat knjige, ki jih ne vzamem v roke z veseljem. Prebiranje njih je muka in motivacija mi pri tem, ko je stalno odsotna, nič ne pomaga.

 People often says that motivation doesn't last. 

Well, neither does bathing- that's why

we recommended it daily (:

Rocky Votolato- She was only in it for the rain

You are the page, the ink, the poem.

Sometimes the people around you

won't understand your journey. 

They don't need to it's not for them.

Zadnje čase veliko razmišljam o duhovnosti. O stvareh, ki nimajo neke znanstvene podlage, pa se vseeno zelo pogosto dogajajo meni ali pa okoli mene. Čudno. Pa hkrati čarobno... 

Velikokrat se spominjam poletnih dni, ko sva se s teto ob pivu na obali pogovarjali, kako se ljudje delimo glede na način razmišljanja. Po njeno naj bi obstajali ljudje, ki imajo mlade duše in tisti, ki naj bi imeli stare duše. Sliši se nemogoče, pa vseeno...

Kakšen dan se mi zdi, da obstajajo ljudje, ki s svojim pogledom povedo več kot pa z besedami. Ti ljudje se po mojem mnenju ne ženejo za zunanjimi uspehi, dosežki in materialnim bliščem, ki obdaja vse nas. So zrelejši, modrejši, hkrati pa veliko bolj samostojni in vajeni slediti sami sebi, ne pa drugim. Če to pomeni, da so to osebe s staro dušo, pa naj bo to termin, ki bo ustrezal, da jih lažje opišem. 

Osebe s staro dušo, marsikdaj občutijo utrujenost sveta, naveličanost ljudi in sem ter tja tudi lastno mentalno utrujenost, morda celo zdolgočasenost. Držijo se bolj zase in čutijo večjo privlačnost na intelektualni plati življenja. Stare duše, same po sebi razumejo, da je znanje moč, da modrost prinaša srečo in da resnica osvobaja. Ne zmenijo se za želje ega. Raje se posvečajo iskanju razsvetljenja, ljubezni in miru.

Stare duše pogostokrat razmišljajo ne le o svoji minljivosti, temveč tudi o minljivosti vseh in vsega, kar nas obdaja. Ravno zato, naj bi bile stare duše bolj previdne in velikokrat malo bolj zadržane, kljub temu pa skozi življenje premišljeno izbirajo svoj življenjski stil.  

Ob pogledu na današnji svet, ki je v marsikaterem pogledu povsem drugačen od zrelih in modrih starih duš pa niti ni tako presenetljivo, da se mi zdi, da je ljudi s staro dušo dovolj.  Najnovejša različica iPhona, slava, blišč... vse to stare duše dolgočasi. Ljudje, ki so skromnega in spokojnega načina življenja vajeni, jim veliko pomeni, da najdejo smisel svoje življenjske poti, po kateri hodijo korak za korakom z zadovoljstvom. 

Not everyday is a good day, live anyway.

'You can close your eyes to the things 

you don't want to see, 

but you can't close your heart to the 

things you don't want to feel.'

Solze so mu tekle po licih, kot da jih je zdrževal predolgo. Smrt. Trpljenje. Izguba duše. Občutek izčrpanosti. Praznina. Steklen pogled.
Mladim fantom nikoli ni bilo dovoljeno, da bi premočno izkazovali svoja čustva. Za vsako pretirano čustvovanje je ponavadi sledila kazen. Na načine '' Ne jokaj! Bodi močan, saj si fant! '' ter '' Poglej, vsi te gledajo! Fantje svojih čustev ne kažejo: potlačijo jih, vdihnejo in pozabijo. '' so zgradili nekakšne zidove, ki so bili ponavadi višji in višji z vsako rano, ki so jo prejeli. Dokler se s časom niso naučili prekriti resnico, jo zamenjati z blažjo obliko čustev, ki so v okolju socialno in družbeno zaželjena...
Pa vendar je bil njegov jok, nekaj najbolj zadušljivega in hkrati na nek čuden način tudi nekaj najbolj pristnega, kar sem začutila v zadnjih dveh letih. Celoten prostor je vibriral. Univerzum je kričal po krivici. Po nepredvidljivi življenjski usodi, ki se lahko začne ali pa konča le v trenutku, v sekundi. Toliko trpljenja, ki se je stiskalo in se plast za plastjo nabiralo na stenah vežice, v kateri je počival njegov oče.

Have you ever missed someone so much that even the thought of them made you burst into tears?

Trpljenja ni mogel zadržati. Oklep se je porušil, vse rane so se naenkrat odprle... Jokal je. Jokal. In jokal. Ljudje so ga bodrili, mu z močnimi in upanja polnimi besedami govorili, da ni njegova krivda, da naj se sprijazni, da naj ostane močan moški. Pa vendar ga nihče ni objel, kot so objemali njegovi sestri. Stisk roke je bil vse kar je dobil. Izgubil pa ni le očeta. Izgubil je zaveznika. Izgubil je vzornika. Pravzaprav je izgubil, nekoga, ki mu je znal izkazati svoja čustva. Osebo, ki mu je brez zadržkov in pregrad lahko zaupal vse. Izgubil je prijatelja, ki si ga v času, kot je sedaj niti ni predstavljal, da ga bo.

In French you don't say ''I miss you.'',

 you say ''tu me manques.''

- which means- 

''You are missing from me.'' I love that. 

Žalost. Melanholija. Obdobje v mojem življenju, ki ni bilo prijetno. Praznina, ki še danes ni bila zapolnjena. Ljubljeno osebo je težko izbrisati iz vsakodnevnih misli, ko se zavedaš, da so spomini, kjer živi vredni več kot vse zlato na svetu. Vendar čas celi rane, oddali preteklost in se pomika prosti prihodnosti. Ko pogledaš, je vsak dan podoben tistemu včeraj, pa vendar, ko se čez mesec zbudiš, si nekje popolnoma drugje. Čeprav niti ne veš, kako si prišel tja. Hodiš proti prihodnosti, in tvoja ljubljena oseba je s teboj- ponotranjena v samem jedru.  Živi skozi tebe, te varuje, ter na nek način tako kot ti, komaj čaka, da se ponovno vidita. Vendar vse ob svojem času... 

For you, a thousand times over...