I am only a crack in this castle of glass.

I do not regret a thing. That I met you. 

That I feel in love with you. If I were to meet you again, 

even knowing that sadness awaits me, 

I would definitely fall in love with you again. 

-Green Day- Forgotten

Sedela je na leseni klopici sredi železniške postaje in opazovala ples snežink, ki so si utirale pot na zemljo. Verjetno so tekmovale, katera bo hitrejše pristala, katera bo tista, ki bo osvojila točno določeno mesto pred drugo. O moj bog, kako je oboževala prihajajočo zimo! Mraz, ki ji je obarval ličnice v svetlo rožnate tone. Piš hladnega vetra, ki jo je opominjal, da jo lahko pogrejejo le topla oblačila. Jutranja megla, ki ji je dala občutek zavetja, ko je odhajala v šolo. 

Četudi je šlo med novo zapadlimi snežinkami za tekmovanje, so le te izgledale naravnost veličastno. In takrat si je zaželela postati nevidna. Hotela je izhlapeti v nebo, se jim pridružiti in se skupaj z njimi zabavati. Hotela je pozabiti na vsakdanje težave in bolečine, na trpljenje, ki jo je za vedno zaznamovalo. V tistem obupanem drobcu sekunde si je celo zaželela, da bi njeno mesto zasedel nekdo drug. Vseeno ji je bilo, če je glavna igralka svojega življenja in ima za to mesto celo plačano vstopnico, ki ji zagotavlja, da je le njeno. Tisto sekundo, si je zaželela stranske nepomembne vloge. Hotela je konec duševnega trpljenja. Naveličanja. Življenje nekakšnega zombija, ki le čaka v vrsti ali pa sledi družbi, katera se vsak dan znova pomika po ustaljenih tirnicah. Hotela je avanturo, ki ji jo čudovita zima lahko nudi. Ampak očitno se to nebo zgodilo, in morda, čisto po naklučju je tako tudi prav. Zato je le vstala z lesene klopice, ki jo je že začenjal pokrivati sneg ter s težkimi koraki odšla proti množici.

Povprečnost

Zazidani v svoj svet

ne vedo, 

da je kje še kaj drugega

kot ta varna majhnost, 

v kateri se vsi poznajo

in je za vselej določeno,

kdo mora biti zgoraj

in kdo pri tleh. 

Če se pojavi kdo,

ki je drugačen,

ga izločijo. 

Za vselej.

( Neža Maurer, Drevo spoznanja )

Youth- daughter

Žalosten je lahko le živ človek. 

Črna luknja.

Na čase sem jezna sama nase, ker se podredim sistemu, v katerega je pahnjen vsak posameznik, da me pohodi. Brezsrčno me potlači, k tlom, kjer me pusti krvaveti. Počasi. Boleče. In neutrdljivo. Nasmiha se mi z njegovega zornega kota. Z obzorja, kjer ni krivičnosti. S tam, kjer je le modrina, ki pa ne pomeni svobode. Pomeni suženjstvo, nekakšno diktaturo, ki ji brezglavo sledi.
Zavedam se, da s teh krvavih tal težko prideš še kam nižje, kajti tvoj namen je ponovno vstati v veličini. Tokrat biti tisti, ki pohodi in kaznuje druge. Boriti se, v imenu pravičnosti za nek višji cilj. Postati moč in znoj ljudstva, ki je zatrto. Upanje, ki je namenjeno ponovnemu boju. Klicu po izpolnitvi poprej zastavljenih resnic, ki so bile dolgo zatrte v kali, kjer so se počasi, ampak res počasi oblikovale. Z namenom, da bi bile prav one tista ideja, ki bi povrnila vero. Vero v pravičnost.

The trouble is, you think you have time.

Čas je iluzija.

Amazing, kako čas hitro leti mimo vsakega posameznika. Če primerjam današnji in včerajšnji dan pravzaprav ni neke pretirane razlike. No, le v vremenu... 

Po pravici povedano mi zelo sede deževno vreme, saj ne ponazaraja nobene naglice, hitenja. Ušeč mi je svet, ko se ljudje skrbno skrivajo pred dežjem, sama pa se mu nastavljam, da ga zares čutim. Lahkotne dotike, ki se v stiku z mojo kožo spremenijo v solze. 

Če pa se ozrem le za dober teden dni, pa lahko rečem, da je use spremenjeno. Ne da je popolnoma drugačne, vendar je tempo življenja zavit v nekakšen drugačen papir, kot da ti posamezen mesec, teden.. nudi priložnost, da popraviš vse kar obžaluješ, si izboriš tisto, po čemer hrepeniš, pozabiš slabe trenutke, se spomniš na dobre...  Mogoče preveč čutim evforijo novembra, ali pa so krive počitnice, ki mi nudijo obilico spanja in s tem ogromno neporabljene energije, ki se skladišči nekje, kjer je ne potrebujem. Ampak upam, da je krivo prvo.

There are no happy endings.

Endings are the saddest part, 

so just give me a happy middle

and a very happy start.

Njegov pogled je uhajal od biljardne mize do nje in v enakem vrstnem redu vedno znova in znova. Ljubeč pogled je čutila na sebi, zavedala se je, da jo opazuje na način, ki mu je bil prepovedan. Gorela je ob misli, da njegove oči govorijo zgodbo, kateri konec nikoli ne bo spisan, ker ji ni namenjen. 

Nekoč ni bilo potrebe po hitrem odraščanju, po premlevanju stvari, ki se zgodijo spontano. Sedaj čutim pritisk sveta in zahrbtnost lastne usode. Glasovi, ki jih slišim v glavi so le spomini. Spomini na srečo, na dneve, ko sem še lahko čutila ljubezen. In potem spomini, kako se je vse pričelo podirati. In takrat me obda tema. Zaslišim počasne melodije, vendar močne in odmevajoče. Zavzamejo strukturo mojega telesa in me ponesejo v neskončno temo. Prav v tisto temo, ki je bila včasih moje zatočišče.

-http://www.youtube.com/watch?v=1MwjX4dG72s 

This time.

     She had blue skin

And so did he.

He kept it hid.

  And so did she.

              They searched for blue,

               their whole life through,

          then passed right by- 

  and never know.

Njegovi prsti so drseli po kitari. Njegov glas pa je zvenel spokojno, kot mehek dotik odeje, v katero se zaviješ, ko te zebe ali pa ti je tesno pri srcu. Svojega pogleda ni umaknil h njenemu, ostal je zbran. Z dušo in telesom je čutil glasbo, ki je prihajala izpod njegovih prstov. Telo se je gibalo v ritmu. Glas, ki je prihajal iz njegovega telesa pa je bil čuteč in skrivnosten. Ob vsaki zapeti besedi se je skozi njegovo telo vsulo tisoč drugačnih čustev, ki jih je čutil do nje. Poteboval jo je, kot zemlja potrebuje sonce, da lahko normalno funkcionira. Potreboval jo je celo bolj, kot izgubljeni popotnik potrebuje vodo sredi puščave. Potreboval jo je, vendar ne le poleg sebe, potreboval jo je v sebi. Hrepenel je po njej. Hrepenel je po združitvi njunih teles. Predstavljal si je, da je to tako enostavno kot je sožitje med njim in kitaro. Ko on igra, se ona odzove nanj. Iz enega odmeva bi povzročil ples dveh teles. 

Ko je končal je pogled uprl med občinstvo, vstal in se priklonil. Kljub bučnemu aplavzu v dvorani ni odšel nazaj na oder. Odšel je s punco svojega življenja naravnost v dodeljeno sobo, ki mu je pripadala kot nastopanjočemu pevcu, kjer bi se lahko dolgo dolgo ljubil. 

Sometimes I think a soul mate is someone

who will make you be the most

YOU, that you can possibly be.

In potem se ponovno vprašam, kdaj pravzaprav preboliš nekoga, ki je le nekaj časa nazaj sestavljal tvoj vsakdan?- Takrat, ko tvoje srce začne razumeti. Ko se začne zavedati, da je včerajšnji dan preteklost in, da nikoli ne bo več tako, kot je nekdaj bilo. 

Moje srce ni zmedeno, zmedene so le moje misli glede tebe, naju, najine preteklosti. Globoko v sebi se še vedno na čase vprašam, kako se je vse to pravzaprav začelo? Verjetno zelo preprosto, kajti zadnjih nekaj mesecov sem premišljevala le o tem, kaj ljubezen pravzaprav naredi. 

Ljubezen povzroči, da se prijateljstvo zlomi, da te bolečina o prevari razjeda na vznotraj in da se na koncu koncev vse konča, ravno tako preprosto kot se je začelo. Zelo lahko je reči, vendar je zlomljeno srce tisto, ki je krivo, da se človek spremeni. 

But remember, God will never take something away from you without the intention of replacing it with something better.

Good life.

Oko naj bo vedno

radovedno...

pardon: radovidno!

svet je tako svetel -

glej, glej!

 pa dobro se imej!

Jezik je mogoče uporabljati na različne načine. V vsakodnevnem življenju ga običajno uporabljamo na smiseln način, kot sredstva medčloveškega sporazumevanja in spoznavanja sveta. 

Vendar pa je jezik mogoče uporabljati tudi drugače. Z besedami se je mogoče igrati in zgraditi domišljijski svet, ki je povsem drugačen od resničnega sveta, v katerem živimo: v tem svetu vladajo povsem drugačna pravila, predvsem pa ne velja zakon smisla, zato je ta svet karseda smešen in zabaven.

Do not ruin today, by remembering yesterday´s problems.

Imperfection.

Ljudje imajo radi, da jim kaj poveš, v pravih količinah, v skromnem, zaupnem tonu, in mislijo, da te poznajo, ampak te ne pozanjo, poznajo podatke o tebi, dobijo samo dejstva, ne občutkov, ne, kaj si misliš o čemer koli, ne, kako si zaradi stvari, ki so se ti zgodile ali si se odločil zanje, tak, kot si. Vse, kar naredijo, je, da te napolnijo s svojimi občutki in mnenji in opažanji in ustvarijo novo življenje, ki ima s tvojim bolj malo zveze, in tako si varen. Nihče se te ne more dotakniti, če tega sam nočeš. Samo vljuden moraš biti in se smehljati in se izogibati preganjavicam, saj o tebi govorijo, ne glede na to, kaj uganjaš, temu se ni mogoče izogniti, tudi sama bi navsezadnje ravnala enako.

Seveda pridejo dnevi, ko tudi jaz komaj čakam, da grem spat zvečer. Dnevi, ki bi jih bilo najbolj pametno izbrisati s koledarja. Ampak tako to je. To je normalno. Skrbelo naj bi me šele takrat, ko slabo razpoloženje traja več tednov, mesecov, celo let. Takrat se znajdeš v globokem vodnjaku brezupa in samopomilovanja, iz katerega vedno znova misliš, da ne boš našel poti... Pa jo najdeš, samo če hočeš.