Eat your feelings.

Please do not expect me to always be good and

kind and loving. There are times, when I will be cold and

thoughtless and hard to understand.

V tem času si je vedno želela čas zase. Poleti, ko se se drugi njeni prijatelji cele dneve in noči družili, pili, kadili... je bila ona srečna, če je imela par ur le zase. V tem času si je ogledala kakšen film, si zavrtela sproščujočo glasbo, pisala v svoj dnevnik, štela zvezde, razmišljala in razmišljala... V poznih večerih je celo zapela kakšno pesem. Počela je stvari, ki so osrečevale njo in ne le drugih. Čas je znala še vedno nameniti le sami sebi. Tega v letih, ki so hitela mimo, nikoli ni izgubila.
Tiho v sebi si je vedno želela nekakšno nočno avanturo, ki bi vsebovala le smeh in ljudi, ki jih obožuje. Nočen klic, ki bi jo prisilil, da bi morala v svoji pižami oditi iz hiše in se prepustiti dogodivščini. Mogoče bi odšli na nočno vožnjo in le nabirali kilometrino, mogoče bi le ležali pod zvezdnim nebom in šteli zvezde, mogoče bi odšli v bližnjo restavracijo s hitro hrano ter se tam najedli do svojih zmožnosti... Zavedala se je, da noče drame. Hotela je le dobro družbo in pozitivne vibracije s strani le te.

Nasmehnila se je sama sebi. Želela si ga je z vsem telesom. Upirala se je živalski sli, ki ji je narekovala naj naredi prvi korak. Bila je pošteno vlažna, nerazsodna, morda tudi več kot kanček potrebna. Hotela je, da se ta sladka bolečina konča.
Vendar ga je ob popolni neprištevnosti, vseeno želela še bolje spoznati. Odkriti njegovo dušo. Spoznati njegove sanje. Hotela se je prepričati, da ne bo na koncu ponovno trpela...  Premagala je samo sebe in si dokazala, da lahko počaka do ustreznega časa. Upira se lahko svojemu telesu, kajti tempo narekuje njeno srce.

Torn

Zadnji sončni žarki so jo greli po mrzlem telesu. Ravno je še ujela toploto žarkov, ki jo je božala po rokah, nogah, obrazu... Malo prej se je vsa zdolgočasena vrgla v morje in zaplavala par dolžin ter takoj odhitela pod mrzel tuš, da ujame sončni zahod. Spominjala se je vsakega poletja posebej, ki ga je preživela dosedaj.
Najbolj se ji je v spomin vtisnilo poletje, ko so bili še popolna družina. Ko sta z bratom našla pravo morsko zvezdo ter vsaj kakšnih ducat morskih ježkov, ko je bil njen heroj še živ, ko so skupaj do štirikrat dnevno hodili na sladoled, da so se ohladili... Pogrešala je tisto poletje. In zavedala se je, da nikoli ne bo več tako, kot je nekdaj bilo. Kajti, niso bili več popoln komplet, popolna družina.
Med njenim razmišlanjem se je tudi sonce skrilo za obzorje. Vdihnila je poletni zrak, se še zadnjič zazrla proti mestu, kjer je bilo prej sonce ter s težkimi gibi pospravila velikansko brisačo.

The sun will not always be there to keep us warm,

it, like all things, will die...

Zdelo se ji je kot, da ji del duše manjka. Kot, da še kmalu nihče ne bo zapolnil tiste praznine, ki jo na čase tako močno duši, da povzroča negativno razmišljanje. Vedno rajši se skrije za sarkazem in naveličano napada druge ljudi okoli sebe, da nebi prepoznali, kako strta je v samem jedru. Hrepeni po svobodi, hkrati pa hrepeni po nekom, ki bi jo odrešil...
Želi si svojo lastno pravljico, v kateri jo bo njen junak rešil in osrečil. Pokazal naj bi ji, da je svet lahko lep, če le iščeš lepe stvari. Vrnil naj bi ji upanje v boljšo prihodnost. Naučil naj bi jo ljubezni do tujih mest ter tujih ljudi, ki jo lahko naučijo veliko več kot katerikoli že znani prijatelj. Pomagal naj bi ji poiskati polovico njeno dolgo izgubljene duše. 

Let´s be awkward together

Neki deček je bil vzkipljivega značaja. Oče mu je dal polno vrečo žebljev in mu naročil, naj vedno, ko se bo razjezil in izgubil oblast nad seboj, zabije v ograjo žebelj. 

In že prvi dan je fant zabil v ograjo 37 žebljev. V prihodnjih dneh pa se je že nekoliko obvladoval in število zabitih žebljev se je zmanjševalo. Počasi je spoznaval, da je laže obvladovati svojo jezo, kot pa zabijati žeblje v ograjo. 

Tako je končno dosegel, da cel dan ni zabil v ograjo nobenega žeblja. Ves vesel je šel to povedat očetu. Ta pa mu je naročil, naj odselj vsak dan, ko se bo uspel obvladovati, iz ograje izdere po en žebelj.

Dnevi so minevali in prišel je dan, ko je fantek očetu lahko povedal, da je iz ograje populil vse žeblje. Oče pa je prijel sina za roko in ga peljal do ograje. 

>> Lepo od tebe, << je dejal oče, >> a poglej te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več taka, kot je bila. Ko v jezi izgovoriš hude besede, te v človeku pustijo rano, kot luknjice v ograji. Saj lahko zabodeš človeka in potem izvlečeš nož ter še tako ponavljaš, da ti je žal- a rana ostane. <<

Kadar se preveč prilagodimo, preveč damo, manj imamo samega sebe. Na koncu smo razočarani, ker to dajanje vežemo na to, da nam drugi mora dati isto. Vendar ljudje nismo enaki in zato pride do razočaranj. Vem, da sem v preteklosti dala preveč sebe, preveč sem se predala, kar pa istočasno pomeni, da sem od njega pričakovala preveč. Seveda nočem postati egoistična in sebična. Zavedam se, da sta v paru dva, zato ni potrebe, da se eden spremeni zato, da bi ugajal drugemu. Kajti potem je v paru ubistvu eden.

If I like you, I like you. You should not worry about anybody else

coming along to steal me away. I stay committed.

So please do not doubt my feelings for you when I say I like you.

If I like you, I like you. End of story, okay? (:

Life is short, stay awake for it.

Končno končala šolo! Sploh ne morem opisati z besedami vseh občutkov, ki jih sedaj, ko sem z glavo že pošteno na počitnicah, občutim. Prva stvar, ki sem jo danes naredila je bila, da sem se znebila prav vseh učbenikov, zvezkov, delovnih listov... Vsega, kar bi me lahko spomnilo na šolo. Odvrgla sem jih v koš, tako preprosto, kot bi se hotela maščevati za vse neprespane noči, živčnost, zaskrbljenost... 

Rečem lahko le, da sem zmagala v tej bitki proti znanju. Kajti vojna očitno pride šele drugo leto.

I doubt that every school student would want

to remember their school life.

Poletje. Prišel je mesec, ki ji pomeni več kot katerikoli drug poletni mesec. Kmalu bo imela rojstni dan, odšla na morje in se prepustila svojim mislim, ki jih končno ne bodo obremenjevale druge skrbi. Le ona in ves čas, ki ga bo imela na voljo, da si nahrani dušo. 

Tokrat bo čas namenila sami sebi, da se najde, da se odloči kaj želi, da spozna koliko truda bo sposobna vložiti jeseni, da doseže cilj. Ne želi si hiteti v ničesar, v kar ne bo trdo prepričana da lahko uspe. 

hh, luštkano :)

Emptiness

Včasih je postala boljše volje, kadar je v poznih nočeh pomislila nanj. Nekje od novembra naprej, pa jo njena duša prekleto skeli, kadar pomisli nanj. Bolečina, ki jo pušča golo in izgubljeno. Bolečina, na katero se je s časom privadila. Bolečina, ki sestavlja njen vsakdan, kateri ji prinaše vedno nove vzpone in padce. 

Človek zaradi izgube postane boljša oseba, hkrati se zna postaviti v čevlje nekoga drugega, ter mu svetovati. Nič več ni isti, na nek način se spremeni in odraste. In ravno ta strah, ki ga ima zaradi vedno novih razočaranj, ga prisili, da je pazljiv. Vsaka resnica postane le pol resnica, ali pa še to ne...

Problem, ki ga vidim sama pa je v tem, da se preprosto nočem ponovno spustiti v kakršno koli zvezo. Nočem ljubezni. Nočem nikogar, ki bi me lahko ponovno prizadel. Zavedam se, da se bojim spustiti trnek v vodo in poizkusiti svojo srečo. Rajši ga ohranim nekje na suhem, kjer je varno. 

Sovražim odhode ljudi, ki jih ljubim iz svojega življenja. Nekateri odidejo brez slovesa, nekateri te pozabijo in tisti tretji, tisti najhujši, te pred odhodom še prizadanejo. Kmalu tvoj ponos ne prenese več te bolečine, te izgube in te prisili, da se samostojno umakneš, še preden bi se lahko pravzaprav kaj razvilo. Zbežiš stran. Nikol več ne tvegaš. Nikoli ne postaneš ponovno ranljiv. Obstajaš samo še, kot človeški stroj. 

Promise is a big word.

It either makes something, 

or it breaks everything. 

The Scientist.

I am about to graduate high school and 

go off to college - but sometimes I wonder

what if would be like to just quit school 

and travel the world? 

I think I would learn more that way.

Se učimo, se stalno učimo stvari, ki jih bomo na koncu koncev pozabili. Predmete, ki jih niti ne maraš moraš obvladati, vedeti kaj za hudiča se sploh dogaja v neki tuljavi in zakaj je magnetni pretok manjši pri nagnjeni ploskvi, kot pa pri tisti, ki je pravokotna na silnice, ki potujejo skozi njo... Včasih sem pošteno izmučena od vseh tako rečeno ˝bedarij˝, ki jih moram znati za kakšen teden ali dva, potem pa jih tako ali tako lahko pozabim, ker so neuporabne. 

In ker, razmišljam veliko preveč kot bi bilo zdravo, sem tudi ugotovila, da nisem praktičen človek. Vse kar ostali z lahkoto naredijo z lastnimi rokami, sama tega nebi zmogla z veliko in še več vaje. Lažje bi mi bilo napisati priročnik o najbolj logični zadevi, kot pa da bi se sama lotila tega izdelovati. Vem, da smo ljudje različni v vseh pogledih... Ampak včasih si želim, da bi bila bolj odprta praktičnim zadevam kot pa teoretičnim, ker bi navsezadnje v svetu veljala za delovno, in ne za naučeno. Mogoče bi bila potem veliko bolj koristna.

Go fuck a cactus!

It always rains the hardest on the people

who deserve the sun. 

Včasih se ti lahko zdi, kot da nosiš cel svet na svojih plečih. In ravno tako sem se danes počutila sama... Vsak posameznik, ki ti sedaj kaj pomeni, ki ti je v preteklosti ali pa nekdo, s katerim nimaš prav nikakrših stikov, ti lahko pokvari dan ali pa vate naseli tisti nemir, proti kateremu se moraš boriti, da obstaneš. Le s težavo se braniš in ohranjaš mirno kri, da ne eksplodiraš. Vsak udarec, ki te zadane je vedno močnejši od prejšnjega, ki ga hočeš pozabiti. Vzame ti energijo, te oslabi, te potre...

Sama postanem napadalna, egoistična, nesposobna sprejeti kakšno koli drugo mnenje o določeni zadevi, sitna... Takrat izbruhnejo moje slabe osebnostne lastnosti, ki odvračajo ljudi. Za neznance postanem arogantna in za prijatelje nekako drugačna.

Navsezadnje sem taka ves čas, le da večino časa ne prevladujejo tiste najslabše lastnosti. Pomešane so z dobrimi in jih tako zasenčijo. Vendar se vse to še vedno skriva v meni.

- Do not let a bad day make you feel, like you have a bad life.

Always speak the truth, even if your voice shakes. 

Skrivnosti. Kako jih sovražim! Včasih ne razumem, zakaj ljudje preprosto ne povedo vsega tistega, kar jim leži na duši... Zakaj jih je strah posledic? Sama verjamem, da so posledice z vsakim dnevom večje in hkrati težje popravljive. Zadeva, ki se rešuje v trenutku spoznanja ima že po naravni logiki večje možnosti, kot pa tista, ki se prenaša iz ust v usta in pusti, da propada. Hkrati pa se zavedam, da niso vsi ljudje odprti do bolečine in trpljenja, zato resnico toliko časa zanikajo, da na samem koncu začnejo verjeti v enostavnejšo laž. V svojem svetu si ustvarijo nov svet, ki je poln magičnosti, lepote, ljubezni in prekrite resnice, ki jim blaži pust vsakdanjik. Njihov razum je slep za resnico in preneumen za spoved... 

Radovedna sem le o tem, koliko časa lahko zdržijo na tak način? Kdaj jih ta osebna negacija pripelje na rob oziroma, kdaj breme postane tudi za njih tako težko, da povzroči kolaps?

Dnevi so lažji, kadar jo slišim po telefonu. Kadar le za par minut slišim njen glas, se mi vrne razum in potrpežljivost do ljudi. Občutek je podoben izdihu ob močni cigareti, ko se ves skoncentriran dim končno sprosti iz tvojih pljuč... Tvoja papirnata duša postane ponovno živa. 

Ona je moja najboljša prijateljica in obenem oseba, kateri lahko povem čisto vsako neumnost. Na nek način  je skoraj edina, ki pozna moj temperament. Pozna moje skrivnosti. Za katere pa vem, da so pri njej popolnoma varne. Hvala ti :)