The more one gets, the more one wants!

I was your cure, 

and you were my disease.

I was saving you, but you were killing me.

Samo ženska je. Sužnja svojega moškega. Ko bi ta moški vedel, kako ga je ljubila... Ko bi le vedel, kolikokrat  je v tihih nočeh bedela nad njegovim obličjem in prosila Boga, da bi ta njen moški spoznal veličino njene ljubezni. Ko bi vedel, jokal bi nad to njeno ljubeznijo. Ljubila ga je, kot je ljubila cvetlice vsake pomladi. Ljubila ga je tako, da bi ubijala zanj, samo če bi to rekel storiti. Ljubezen je bila močnejša od nje.
V tej ljubezni ga je odkrivala. Plast za plastjo je spoznavala plati njegovega značaja. Njena ramena so bila pripravljena nositi tudi njegova bremena. Zato je imela sedaj na njih brazgotine, zato je imela gube okrog ustnic, ker je minila njena potrpežljivost in njen molk.

- Love is handing someone a gun and letting it point to your head, believing that he won´t pull the trigger.

Who am I kidding?

I have absolutely nothing figured out yet...

Prihaja čas za velike odločitve, ki bodo zaznamovale potek celotnega življenjskega cikla. V šoli naj bi se odločili za predmete, ki jih bomo imeli na maturi. In najbolj smešno izmed vsega je, ker sama niti približno nevem, kaj za vraga naj izberem. Določen dan sem skoraj prepričana, da bom vzela umetnostno zgodovino ter nemščino, potem spet naslednji dan se odločim za biologijo... Iz takega vrtiljaka idej se zame osebno nikoli ne izcimi nič dobrega. 

Nekako me je strah tega naslednjega koraka, napredovanja nekam v neznano. Zavedam se, da bodo nekateri predmeti, ki jih sovražim izginili z mojega urnika, vendar bodo predmeti, ki jih imam sedaj rada morda zaradi vsega časa, ki ga bom porabila zanje postali nekaj takega kot so sedaj tisti, ki jih sovražim. Nočem poklekniti pred vsem pritiskom, ki prihaja. Hočem le odkriti samo sebe in spoznati, kaj bi resnično rada počela v svojem življenju. Hočem, da se tiste sanje majhne punčke uresničijo. 

Čudno, kako smo vsi komaj čakali da odrastemo? - Navsezadnje pa dobili le še večjo zmedo in razdvojen pogled na svet. Nič ni več črno- belega platna kot je bil v otroštvu, sedaj so zraven še odtenki, ki te popolnoma zaslepijo. 

- I am trying my best to be myself in the world that is trying its hardest to turn me into someone else.

Past is past.

It is funny how a really small thing, 

could change your mood for a whole day.

Ponovno je čutila nasmešek na svojih ustnicah. Kadar se je v družbi zasmejala, se je velikokrat z začudenjem potiho prijela za ukrivljene ustnice. Na njeno presenečenje so bile tokrat ukrivljene navzgor proti nebu. 

Pogrešala je staro sebe. Pogrešala je vse tiste preproste trenutke ter stvari, ki so jo včasih, ne dolgo tega, naredile srečne. Nekje na poti se je namreč izgubila in se začela zanimati le za srečo drugih. Pozabila je na najbolj pomembno sopotnico skozi življenje- svojo dušo. 

- I must be taken as I have been made. 

The success is not mine, the failure is not mine, but the two together make me.

I just feel so alone.

Zjutraj je vstala iz svoje težke postelje in začutila, da bo danes dan posebno težak. Nekje v prsih jo je močno stiskalo, vendar si je potiho govorila, da je vse kar mora narediti le globoko vdihniti in bolečina bo odšla sama od sebe. Vendar ni bilo tako preprosto...

Zbudila se je namreč v hladno jutro, povsem naveličana življenja. Vrnila se je nazaj v spomine, ko se je ob jutrih prebujala z njim. Njuno dolgo poležavanje v postelji, njegovi poljubi na njenem vratu, njegov nasmeh, ko ji je na čelo pritisnil poljub. Zadrthela je. Skremžila je obraz in skušala s pomočjo hladnega jutranjega vetra pozabiti nanj. Uspelo ji je.

V šoli se je njena slaba volja le še stopnjevala in,  ko je popoldne odšla na kavo s svojo prijateljico ju je povrhu vsega ujel še dež. Sprva jima je bilo vseeno za celoten svet in vse posamezne ljudi, ki so sprehajajo po njem. Živeli sta za trenutek ter lagodno, počasi hodili po mestu. Rahel dež se je medtem spremenil v močan naliv... Premočeni sta bili od glave do nog. Njune kavbojke so komaj še upijale vodo in z vsako sekundo daljšale neznosno podhladitev. Tresli sta se od mraza. 

Vse kar si je v tistem trenutku želela je bila njena težka in nezaželena postelja.

-Well, I am not a vampire but I feel like one. 

Sometimes I sleep all day, because I hate the sunlight.

Ležala je na šolski mizi in oddaljena od vsega hrupa in vseh svojih sošolcev premišljevala o njem. Ni vedela kaj čuti, niti kaj naj si misli o njem... Strah jo je bilo, da je izguba nekoga, ki ga imaš neznansko rad na koncu neizogibna. Vedno ostaneš praznih rok, saj v življenju namreč nič ni večno. In to je vedela veliko bolje, kot katerikoli njen sošolec, ki jo je gledal s tistimi razumevajočimi očmi, tistim ponarejenim sočutjem, ki je bruhal iz njega in le napihoval njegov ego. 

Moje življenje je vrtiljak, vrti se v smeri katero določam jaz, le da se občasno pokvari in svojo smer spremeni z hitrejšim tempom in  se vrti v smeri, ki je meni neznana. Vse kar lahko naredim je, da čakam kam me bo pripeljalo to potovanje. Navsezadnje si želim v neznano, želim si novih poti. 

Z enim samim pogledom skozi steklo na gosto in prometno ulico, je sama pri sebi natančno vedela, kaj si želi. Želi si nekoga, ki bo znal pod vso to lupino videti nekaj unikatnega, nekaj nebeškega. 

- It is not always what you say that matters, sometimes is what you do not say.

Naslonjena je bila na topel radiator in si domišljala, da je skrita v njegovem toplem objemu. Poleg sebe je imela mobilni telefon, h kateremu ji je neprestano uhajal pogled, če bi morda po nekem čudežu le dobila njegovo sporočilo.

Čakanje na nekaj nemogočega, kar se niti ne namerava zgoditi je bil le še en udarec več, s strani današnjega peklenskega dne. Komaj je čakala, da bo lahko kljub solznim očem zapadla v spanec in v sanjah vkorakala v novo jutro, ki ji bo bolj naklonjeno.  

- Everybody ends up kissing the wrong person goodnight.

It is all just a memory now...

Sedela je na okenski polici in z odsotnim pogledom opazovala dežne kapljice, ki so ena za drugo padale na strešnike. Ob koncu, ko so združile v celoto in stekle proti napajalniku deževnice. 

Umirjeno je sedela in gledala nekam v daljavo, da bi lahko razločila temačno in žalostno pokrajino, ki je kar kipela od bolečine. Čeprav so jo kaplijice dežja ovirale, se ni menila zanje, videla je skozi njih vse do svoje preteklosti. Prav podrobno se je spomnila vsakega trenutka, ki sta ga preživela skupaj, kadar je padal dež kot pada danes. Preprosto sta ležala v eni od njunih postelj in si čas krajšala z ogledom filma. 

Sedaj sama leži v postelji in si čas krajša z branjem knjige. Vsebino požira z največjim užitkom in se prepušča njeni zgodbi, da uide svoji. 

I have realized that everything I almost had but did not,

I never really wanted.

Tulipani so meni osebno najlepše rastline. V svoji domovini, Perziji, so bili visoko cenjen okras vrtov in pesniki so jih slavili kot podobo lepote, ljubezenske vznesenosti in nepotešljivega hrepenenja. Njihova simbolika je podobna simboliki vrtnice, vendar se v določenih pogledih močno razlikujeta. Tulipan je visokorasla cvetlica, ki na vitkem steblu dviga cvet proti soncu, je nekakšna podoba zaljubljenca, ki dviguje lice k soncu svoje ljubezni. Ljudi ponavadi fascinira, ko se tulipan začenja odpirati... Meni pa največ pomeni, kadar je tik pred odprtjem, pred svojim razkritjem, preden svetu pokaže svojo bistvo... Kajti do takrat ostaja skrivnost narave.

Ker med Nizozemci in tulipani že dolgo traja ljubezen, si neskončno želim obiskati državo cvetja. V 17. stoletju se je tam pojavila prava tulipomanija ter cene čebulic povzdignila do neverjetnih vrednosti. Za eno samo čebulico redkega tulipana so bili pripravljeni dati oboroženo trgovsko ladijo. In verjetno ravno zaradi takega odrekanja, danes po celi državi gojijo milijone tulipanov. 

I live in the clouds. Reality is not for me. People say I should come down. That the clouds are not the place for grown ups to be. I simply smile at them. 

Maybe one day, I say maybe one day I will come down. But I never will... 

Reality is not for me. I shall stay up here. The view is quite breathtaking.

I need you a lot more, actually

Dolgo časa je minilo odkar so bili zadnjič skupaj. Nekako jih je pogrešala. Čeprav ni prav velika zaupnica z nobenim od njih, ji njihova družba zelo ugaja. Večeri so polni smeha in pozitivnih vibracij, ki jih oddaja prav vsak od njih.

Preprosta igra s kartami, zaloga pijače in najnovejši komadi so polepšali večer, za katerega je mislila da bo katastrofa. Sprva si je želela le v svojo posteljo, saj ni spala niti dobrih 5 ur prejšnjo noč... Vendar se je prisilila do tega, da se je preoblekla in odšla na privatno zabavo. 

Všeč ji je bilo, ker se med njimi nikoli ni bilo treba zadrževati. Ni bilo treba misliti na to, kako boš kaj izrekel ali na to, kako bodo drugi to razumeli. Med njimi si bil lahko tisto, kar si resnično bil. Pa čeprav si bil tisti večer nekakšna muha CC iz Srbije.  :)

- Nowadays it is hard to find a good person. It is hard to find a person to talk to, someone who will just listen and not judge you, someone who will just take you as you are.

People say that the bad memories cause the most pain, 

but actually it is the good ones that drive you insane.

Always be pure, simple and honest.

 When wrong people leave your life,

right things start to happen.

Bila je vsa nervozna, ko so vstopile v klub. Hotela je, da bi bila navajena na vso to farso s spoznavanjem drugih ljudi. Vendar se ji je zdelo, kot da nekako ne pozna več pravil te igre. Zadovoljna je bila s skupino ljudi, ki jih je oboževala in jim zaupala svoje strahove in sanje. Potrebovala je le ljudi, ki so jo imeli radi in ona njih...

Vendar je vedela, da to ni vse kar lahko od življenja dobiš zato se ji je zdelo normalno, da si vedno želiš še več. In včeraj si je ona želela nekoga, ki ga ni bilo. 

Plesale so in odrivale ter očitno zavračale vse snubce, ki so je vrteli okoli njih. Nihče ni bil pravi. Nihče ni ustrezal kriteriju. Nihče ni bil on. 

- When someone tells you about their personal problems, it does not mean that they are complaining or want attention. It means that they trust you.

Ni vedela, kako naj se sedaj obnaša do njega. Dobro je vedela, da sta bila včasih, že dolgo tega, najboljša prijatelja. Skupaj sta se smejala dolgo v noč in tisti pogovori po telefonu so ji bili v uteho, ko ga dolgo časa ni videla. Želela si je, da bi čas lahko zavrtela nazaj in ohranila vse tisto kar sta imela... Tisti preprost odnos, ki ni potreboval ničesar, razen dobre volje, da je preživel. Rastel. Se večal. 

Sedaj pa se pretvarjata, da je vse v najlepšem redu.  Njune šale, ki so jima bile včasih zabavne se sedaj slišijo, kot najhujši sarkazem, ki ga premoreta. Odnos je skrhan in njune poti so se močno ločile...Vendar četudi, ga hoče odstraniti iz svojega vsakdana se on še vedno vrača in ji dokazuje, da jo potrebuje. Potrebuje tisto kar je že zdavnaj umrlo. Odpovedalo. Propadlo. 

Every now and then, I fall apart.

Would you lie with me and just forget the world?

Ležala sta tesno objeta na kavču v dnevni sobi. Oči sta imela uprte v televizor, ker naj bi spremljala nogometno tekmo. Nje tekma niti malo ni zanimala, všeč ji je bil le občutek ko je le v kratki majici in  spodnjih hlačkah ležala tesno stisnjena k njemu. Glavo je imela naslonjeno na njegove prsi in noge prepletene med njegove. Pogled ji je od televizorja stalno uhajal k njegovim ustnicam. Potiho si ga je želela, vendar ni imela poguma, da bi si ga preprosto uzela. Trenutek je minil in njena sla po njem je ostala nepotešena. 

Poljubil jo je na lase in v tistem kratkem trenutku je začutila, da ga počasi izgublja. Njegova naklonjenost je bila iz dneva v dan manjša in vsa tista rutina, ki se jo je na smrt bala je postala resnična. 

- You should have thought twice, before you let it all go...   

Fotografiral je vojne, boje, morilske napade in nasploh samo smrt. Pogosto je v objektiv ujel drobce usahnjenega življenja in bitk, ki so bile obsojene na propad. 

Nekega dne se je v Afriških državah ustavil, da bi fotografiral državjanjsko vojno dveh plemen, vendar je namesto tega prišel na kraj poln strohnenih teles. Lobanje žrtev so bile zložene ena na drugo, da so iz daljine ustvarjale nekakšne templje smrti. Žene teh padlih mož in sinov, so v upanju iskale svoje svojce po suhih pokrajinah, da bi jim lahko namenile dostojen pogreb. 

Neka objokana domačinka se je približala fotografu in mu pokazala sliko svojih  treh otrok in moža. V njemu neznanem jeziku mu je hotela povedati, da naj poskuša najti lobanje njenih otrok, ker naj bi imel kot poklicni fotograf ostro oko. Bil je začuden in hkrati prestrašen nad njenim početjem... Naključno je vzel prve štiri lobanje iz vrha in jih podal domačinki v roke.Predal jih je s popolno samozavestjo in prepričanjem, da so ravno te lobanje tiste prave. Ona jih je nato zavila v rdeč prt in se mu zahvalila za njegovo dobroto. 

Fotograf je vedel, da je bila vse to le predstava za žalujočo gospo, ki je nujno potrebovala upanje. Kako bi lahko preprost človek vedel, čigava lobanja je katerakoli izmed njih? Kako bi lahko prepoznal človeka le s pogledom na človeško lobanju? Navsezadnje so bile vse skoraj enake. 

Vendar je ženska potrebovala vero, da bodo njeni svojci dobili dostojen pogreb in s tem možnost po večnem življenju v nebesih, ne le v njenem srcu. In za to odlično igro je bila lahko hvaležna le fotografu.

- Do something right and nobody remembers, do something wrong and nobody forgets. 

Namen tetoviranja ni lepota, temveč sprememba. Skozi zgodovino mnogi privrženci kulta v starem Rimu ter pri sodobnih Maorih ponujajo svoje telo kot žrtev, prenašajo bolečino, da se polepšajo in postanejo nekdo drug. Kljub zloveščim svarilom, ki prepovedujejo vrezovanje v telo, je v sodobnem času tetoviranje postalo iniciacija, ki jo poznajo vsi, od vzornih najstnikov do najhujših narkomanov in gospodinj iz predmestja. S tetoviranjem ljudje svetu sporočajo, da imajo svoje telo pod nadzorom. Omamen občutek nadzora nad telesno preobrazbo je mnoge tako zasvojil, da spreminjajo telo s kozmetičnimi operacijami, pirsingi, pretirano športno aktivnostjo, steroidi, celo z bulimijo in operacijami spola. Človeški duh si navsezadnje želi gospodovati telesni lupini...

- I´m thankful for the people who never left. 

- http://www.youtube.com/watch?v=jFg_8u87zT0&feature=relmfu :*