simple wish

I wished you have tried as much as I did.

Dan je bil prijetno nor. Za celo popoldne je odšla k svoji dobri prijateljici, ki pa jo zagotovo premalokrat vidi. Kako je pogrešala tist njen direkten pogled, ki je iz nje vedno izsilil le resnico. Kot bi ji v očeh pisalo: govori mi le resnico! Pogovor in razkritje skrivnosti ter njenih strahov, ki jih tlači v sebi je dočakal odrešenico. Priznanje še tako banalnih reči je bilo osvobujoče. Nikoli ni dobila občutka manjvrednosti in sramu... Povedala ji je vse, vse. Ji razkrila svojo dušo, brez obsodb.

Ker ji z preprostim sms sporočilom spremeni dan. Nakloni ji tistih par minut za to, da se počuti, da pa le ni vsem vseeno zanjo. Dan, ko vstane z levo nogo in ko se zaveda, da lahko pričakuje le najslabše... Ta grozen dan on spremeni v posebnega. V mavričnega, kot pravi sam!

Ker je sredi pisanja uletela v mojo sobo, moja prečudovita mati ter me povabila na ponovno shoppingiranje!  Le kako ji pade na pamet, da si me upa sploh vprašati: če bi hotela iti?H-A -L- O, vsaka hčerka umira po tem, da bi dnevi pripadali le njeni materi in njej. Čeprav naj bodo še take malenkosti dneva, kot je preprosto izbiranje oblačil in neskončna hoja po ogromnem nakupovalnem središču, bo dekle srečno. Poleg novih oblačil, bo preživela dan z osebo, ki ji v življenju pomeni največ. Z osebo, ki ji je podarila življenje.


~ waiting for someone you love is never easy.
It may be irrelevant  especially when the one 
you´re waiting for isn´t aware that you are
waiting....

Kam gredo stvari iz mačjih sanj?

And did you get what

you wanted from this life, even so? 

I did. 

And what did you want?

To call myself beloved, to feel myself

beloved on the earth.

                                                          - Raymond Carver

Če bi radi razumeli našo družino, je dovolj, da si pogledate mačka. Našega Mišija- Mušija. 

Je sivobel mačkon, do konca napolnjen z velikimi dragimi mačjimi briketi in brez vsakršnega zanimivega odnosa do ljudi. Predstavljajte si, da hodi iz enega kavča na drugega, povsod pušča dlako in včasih je videti, da do nikogar od nas ne čuti niti najmanjše nakolonjenosti. 

Edini smisel mačkov je, da so premični okrasni predmeti, koncept, ki se mi zdi zanimiv v intelektualnem smislu. So kot nekakšni moderni totemi.

Naš mačkon pa je zagotovo tudi sposoben komunicirati s človeštvom. Čuti bolečino in zadovoljstvo. Še sama se pogosto pogovarjam z njim. Ga stisnem k sebi in ga božam toliko časa, da ne zaprede. Kakšen užitek je ta zvok. Zvok srečne živali. 

In skoraj se včasih ne zavedam, da se z njim pogovarjam kot z ljudmi. Smešno, kako mi nikoli ne pride na misel, da bi se pogovarjala s svetilko ali kakšnim etruščanskim kipcem? Z našim mačkonom pa se. 

Včasih jokam in je on najbolši poslušalec. Včasih se učim... seveda dokler se on ne uleže točno na tisti zvezek iz katerega vsarkujem nove informacije. Najlepše kar je, ko je on edini, ki me pričaka po napornem dnevu.  Ko pridem iz šole priteče k meni in se mi podrgne ob nogo. Drega se toliko časa, da na koncu le počepnem in ga nekajkrat pobožam po mehki dlaki. In ker mu nikoli ni dovolj, ga še malo razdražim s tem, da ga počoham še po kožuščku in Muši se kot vsak dan na novo zaljubi. Zanj je to čustvo zelo preprosto. 

If at first you don´t succeed, lie, lie again

Včasih si moje misli vzamejo čas, da se usedejo in se zamislijo nad polomijo življenja. Nato se včasih pritožujejo ter se sprašujejo o spletu okoliščin, ki so jih pripeljali tja, kamor si niso želele.
Od odraslih velikokrat slišimo, da naj bi ime življenje smisel, ki naj bi ga razumeli le oni. In kako narobe je, da otroci verjamejo besedam odraslih... Ko pa sami postanjeo odrasli, se maščujejo s tem, da svoje lastne otroke ponovno zavajajo. Splošno obveljana laž, v katero so vsi prisiljeni verjeti. Ko odrasteš in razumeš, da to ni res, je že prepozno.
Ljudje strmijo za zvezdami, končajo pa v okrogli posodi kot zlate ribice.
Sprašujem se, ali ne bi bilo lažje, da bi že od samega začetka otroke učili, da je življenje nesmiselno. To bi otroštvu prihranilo nekaj lepih trenutkov, odraslih pa bi prihranilo precej časa- pri čemer ne upoštevamo dejstva, da bi se tako lahko izognili vsaj eni travmatični izkušnji, tisti v okrogli posodi...

V svojem bistvu smo ljudje programirani, da verjamemo v tisto, česar ni... 

Saj smo živa bitja. Ne želimo trpeti.

Vse moči porabimo, da se prepričamo o obstoju stvari, za katere se je vredno potruditi, in da ima zaradi tega življenje smisel. Čeprav sem bistra, ne vem, koliko časa se bom še lahko borila proti takšni biološki naravnanosti.

Ali bom še vedno zmožna soočenja z občutkom nesmisla, ko bom prestopila v divjo dirko odraslih? 

Mislim, da ne.

I´m so tired of feeling- why.

I want to live my life without apologies and explanations.

Smejala se je, ko je ugotovila kako močno je prizadela osebo, ki ji je včasih pomenila največ. Včasih je hotela postati boljša oseba le zanj, danes pa ga je lahko pogledala v oči brez sramu. Ko se mu je zazrla v oči, ni čutila ničesar. Ni obžalovala, da ga je za novo leto prevarala. Ni obžalovala, da mu je skoraj tri mesece konstantno lagala. Ni je motilo. Sama sebi se ni gnusila. Počutila se je popolnoma prerojena, ko ga je pogledala v tiste očitajoče oči. Družba jo je zavračala, ampak bilo ji je vseeno. 

Vedela je, da takoj,ko pride iz šole, da bo zadevo, osebe, dogodke odmislila. Popolnoma pozabila. Stisnila se bo k njemu in bila srečna. Čeprav le za tisti kratek trenutek z  njenim novim ljubimcem. 

Nakoncu vedno hočeš obdržati le samospoštovanje, krivde pa ne...  

Četudi sedaj nihče ne razume njenega početja bodo nekoč sprevideli, da je vse to naredila za svojo srečo. Pa naj se sliši še tako obrabljeno in sebično. Imela ga je rada. Vendar v njegovi bližini ni več zdržala, prerastla ga je, ločila sta se in se umikala en od drugega tako počasi, vendar tako vztrajno, da je bilo načrtno prizadetje druge osebe potrebno. Bila je nuja. 

Včasih si je težko predstavljati hitrost, s katero se ljudje zoperstavijo načrtom, ki so jim najbolj pri srcu, v imenu neumnosti kot ˝smisel življenja˝ ali ˝ ljubezen do bližnjega˝. Vendar je tako. In vedno bo. 

Ostane nam le karma, ki bo izučila vse tiste, ki prizadanejo druge za lastno zabavo. Ki nimajo niti toliko samospoštovanja, da bi na koncu vse to priznali. Ne, oni lažejo naprej. Farsa ostaja.

Kako patetično.

Dreams are necessary to live;

Glava je polna spominov, trenutkov, želja, upov, očitkov... Prevečkrat pomislim nanj. Ne toliko nanj, kot na trenutke, ko nama je bilo lepo. Ko me je preprosto stisnil k sebi in mi govoril, da bo vse še dobro, da bo on vedno ob meni. Ko me je skozi čas, ki sva ga preživela skupaj, poznal veliko bolje kot sem jaz njega. Jaz njega pravzaprav nikoli nisem. In ko to ugotoviš se ti zdi za malo, kako človek lahko tako manipulira s teboj. Kako si upa početi to nekomu, ki naj bi ga imel rad. Kako se lahko pretvarja. Kako je nakoncu ravno on tisti, ki ti uniči in ubije vse v kar si verjel. On je tisti, ki te ubije za kakšen dober mesec, leto... Duševno si mrtev, dokler mu ne odpustiš in pozabiš, da je on tista oseba, ki ti je nekoč največ pomenila. Ko ti je pomenila cel svet! In na koncu je z lahkoto to zavrgla, odvrgla in pozabila...  Žalostno, kako si živlenje tako nasprotuje. Vse dobro konec koncev postane vse, kar si nikoli nisi želel. Pravi Pekel.

We survive by remembering but sometimes we survive by forgetting.

I´m not death and I´m not for sale.

 Ko si prizadet s strani druge osebe in hočeš biti močan ne pomeni, da ko prideš domov v svojo sobo, svoj svet nikoli ne jokaš. Pogosto postaneš ranljiv. In to preprosto zato, ker si cel dan v okolju močan. Ko se pretvarjaš in smejiš. Ko ti vrh dobrin pomeni to, da drugi vidijo, kako vseeno ti je zanj. 

Dobro se pretvarjaš. 

Nihče ne opazi.

 Pogosto ti misli odtavajo in te prijatelji sprašujejo, če si vredu. In kot vedno jim odgovoriš s pritrdilnim odgovorom. Pa si v sebi želiš, da bi izvedeli... Hrepeniš po tem. Vendar bi poleg resnice razkril tudi sebe. 

Tista čustva, bi zopet prišla na površje...

Pogovarjala sta se celo popoldne. Od kar je prišel k njej sta se samo pogovarjala. Preprost in neumen pogovor. Prisrčen in odrešujoč. Kako rada je delila mnenje in poslušala različne plati zgodb, da se je lahko kasneje potopila v način razmišljanja drugih. Nobene obveze.

Počutila se je željno. Ni bila več zatirana in manjvredna. Njeno mnenje je naletelo na poslušalca, ki je bil njene ravni. Pa naj bo tema šola, muzika ali pa kaj popolnoma tretjega, razumel jo je in jo dopolnjeval.

Ljubkoval jo je čeprav mu določenih stvari ni hotela razkriti. Ni ga še poznala tako dobro, da bi z lahkoto odvrgla plašč, ki je se zadnji mesec s svetlobno hitrostjo debelil. Ni bil še čas...

Recognition.

I wasn´t that kind of person who handled silence well.

V preprostem pogovoru mu je povedala preveč skrivnosti. Majhnih malenkosti o sebi in ljudeh, ki jo obkrožajo. Ko jo je pogledal, se ji je zdelo, da mu lahko položi v dlani cel njen svet, ki je bil v tem času takšno razdejanje, polom, katastrofa... Le preprost stisk rok ji je zadal novih moči, da premaga strah, ki se je zadrževal v njej.
Tlel je počasi, vendar vztrajno.
In on bi bil lahko tisti, ki bi ga potlačil globoko vanjo...- ali pa morda celo pogasil? Ni se obremenjevala z mislijo takrat. Posledice so prišle sedaj...

Zgodaj zjutraj si je nenamerno grizla svojo spodnjo ustnico, ko ji je skozi misli švigalo miljon vprašanj. Videla jo je kako ga čaka na postaji. Kako je vztrajna! Nasmehnila se je ob misli, ko je sama še nekaj časa nazaj počela isto. Čakala ga je, ko je on doma spal. Ko je počel njegovo najljubšo stvar. Ko on ni mislil nanjo, ona pa je skoraj umrla od skrbi. In tisto jutro ji je čez obraz zgrnilo nekaj različnih čustev. 

Strah. Začudenje. Spoznanje.

Punca na postaji je bila tako neumno naivna. In s to malenkostjo ji je polepšala oblačen dan.

Življenje se ne meri s številom vzdihov, ki jih naredimo. Temveč s trenutki, ki nam dih vzamejo.

Her mood was a rollercoaster of hope and disappointment. 

She just can´t imagine that simple reason that justifies you risking your life...

Acting irrational again, jumping in foolishly with no thought of the consequences.

please snow.

Smo meseca januarja, pa ni pravega snega, ni tistega zimskega vzdušja, ni snežakov, ni kepanja... in kako naj bi vse to bilo, če navsezadnje ni snega. Kako si želim, da bi zapadel. Da bi lahko opazovala pokrajino izpod okenske police in le gledala zaljubljen ples rahlih snežink. Njihovo bistvo. Njihov pomen. Se jim prepustila in zaplavala v svoj svet, kjer bi bila sama. Le jaz in moje misli.
Saj se mi zdi, da me je zadnji mesec dodobra izčrpal. Prebijam se iz dneva v dan. Nič ne uspem narediti zase, samo zase... Ne pomnim, da bi se zadnje dni kdaj prepustila svojim željam, naredila kaj za svoje telo, se preprosto elegantno prepustila sproščanju.. morda začnem z meditacijo?

Bo prišlo še ta tedn do tega, kar vidim na sliki? Kar občutim, ko ozrem sliko le s kotičkom očesa.

Hodila je proti načrtovanemu srečanju. Dobila se je namreč z dobrim starim prijateljem, še iz otročkih dni. Ne predstavljate si, kako je bila prejšnji večer presenečena, ko ji je predlagal, da bi se dobila. Da bi odšla na preprost klepet in se ponovno po res dolgem času videla. 

Bila je vzhična, komaj je čakala da ga ozre. 

Ko je odhajala popoldne iz šole si je na poti predstavljala v koga se je spremenil. Kaj je napravil iz sebe. Kaj  je postal in kaj želi sedaj... Bolj ko se je bližala hitreje ji je bilo srce. Ne bilo, pravzaprav razbijalo, skoraj ponorelo. Radovedno je oprezala okoli sebe in ga iskala. Dokler ga ni zagledala.

Stal je tam ob drevesu in se živčno sprehajal, ko pa se ji je ozrl v oči, je ponovno prepoznala v njem tisti večni ponos, ki ji je bil vedno tako všeč. Prišel je do nje in ji podaril enega tistih medvedjih objemov, ki jih je tako oboževala. Odšla sta v kavarno in se dolgo dolgo pogovarjala. Tem za pogovor ni zmanjkalo. Povedala mu je vse kar se ji je zgodilo zadnje leto, poslušala je njega kaj si misli o tem... Ko je prišlo iz njegovih ust, da je preveč impulzivna, da se prepusti trenutku, je zvenelo tako drugačno. Tako prav. 

Lahko bi mu zaupala celotno zgodbo, pa ju je čas prehitel. Trenutek je ušel in se izgubil v večnosti.

Obnašal se je kot kavalir. Kot tisti njen stari prijatelj, ki ga je občasno tako pogrešala. Bil je isti a tako odrasel hkrati. Je pa je isti lepotec, kot se ga spomni še iz šolskih dni.

Ljubezen. Ljubiti. Nekoga imeti nesebično rad je, kot rušenje zadnjega obrambnega zidu, ki ti je še ostal. Kdo je pripravljen narediti tako neumnost? Sama sem jo že skoraj in mislim, da te napake nebom več ponovila. Raje ostanem sama, kot pa da še enkrat občutim vso tisto... žalost, jezo, hrepenjenje, nemoč. 

Kdo si želi ostati gol?

problemi so, problemi bojo in klinc jih gleda, aneda!?

Živimo v svetu, ki ni mehek in puhast in narovnost čaroben. Še zdaleč ne... Morda tudi nikoli nebo poseben za vse ljudi, posamezniki pa si ga lahko ustvarimo! Lahko iščemo pozitivne plati življenja in najdemo dobre ljudi, ki nas bodo obkrožali. Zadnje čase se mi zdi, da težko zaupam. Krog ljudi, ki jih imam dejansko rada se vsak dan bolj in bolj krči, manjša. Ker z vsako preizkušnjo spoznaš, da nekaterim ni mar zate. Morda jim je nekoč bilo, pa se je nekje na poti zaupanje podrlo, izgubilo, odtavalo...

Ker se ne spomni novega leta! Njena glava je prazna. Spominov ni, ne obstajajo... Sprva se je počutila čudno, nezaželeno, predvsem pa krivo... Strah jo je bilo za vse, kar je naredila oz. česar ni. Čutila je neizmerno krivdo za včerajšnje dogodke, ki naj bi se zgodili. Dogodke za katere se niti malo ne spominja... 

Pri sebi ve, da če bi se zgodilo kaj pomembnega, bi se spomnila. Vedela bi. Čutila bi v srcu. Nekje znotraj nje bi ostalo zakoreninjeno za vedno. In če bi ji kaj pomenilo, bi se včerajšnji napor in razmišljanje obrestovala, tako pa se nista. 

Očitno ji dogodki niso nič pomenili. Kar ji je dogajalo v glavi, še sama ne ve. Ve pa, da se ne sme obremenjevati s tem. Mora iti dalje, preprosto pozabiti.

Ker to je njena preteklost, sama pa živi za sedanjost!

Se mu je prepustila. Je to tisto kar hoče, na kar je pripravljena? Močno upam! Ker ga noče ponovno prizadeti... Vendar mora najprej najti samo sebe, da lahko osreči tudi njega. Prenehati mora piti, kaditi... Spraviti se mora k sebi. Postati mora oseba, ki bo vredna zaupanja in sreče. Oseba, ki bo vredna njega.

Postati mora boljša. Ker še vedno prepogosto natakne masko in kaj zaigra. Zaigra njeno pretkano igro...