ljubi ne ljubi? rada te imam, to je dovolj

Obstaja tista prava, nesmrtna ljubezen?
Jaz mislim, da je le mit. Seveda, da obstaja tega ne bom zanikala, vendar le v pravljicah in romantičnih romanih, kjer se vedno vse srečno konča. In tudi jaz sem taka, da si želim popolne konce, hočem da so ljudje na koncu skupaj, da se poročiijo in živijo srečno do konca svojih dni... Problem je le v tem, da je ta ˝srečno do konca dni˝ zelo relativen... Do kdaj? Do jutri? Do konca tega leta? Zgodba se konča odprto, konec ni spisan.. ravno zato, da ljudje, kot jaz lahko verujemo. Vse kar rabimo, je neumna vera in že zaradi nje smo lahko drugačni.

Danes res se da, še hudo peče. 

Neizbrisana sled po zločinu

ali sveže prepleskana, kakor se reče. 

Jutri bo nov film v kinu.

V njej je ponovno prebudil tisti žar v očeh, tisto preprosto zanimanje za nasprotni spol. Ko jo je ogovoril je odgovarjala z bedarijami. Ko pa se je zavedla kaj sploh govori, jo je postalo sram. In ni vedela kaj to v resnici pomeni, da ga je prebolela? Da on ni več center njenega sveta... To ni pomenilo to. Dalo pa ji je misliti, da res na svetu obstaja še kdo, ki bi ji lahko ponovno narisal nasmeh na usta. Da on ni bil njen prvi in ne njen zadnji. Bil pa je vsekakor nekdo, ki ji je pomenil res ogromno.Bil je prvi, kateremu je izgovorila tiste dve popolni besedi. Takrat je bilo popolno in LJUBIM TE je to lahko le podprlo.

Pa vendar je bil ta neznanec tisti, ki je umogočil upanje. Začela je verjeti, da je tudi zanjo nekje zunaj moški, ki jo lahko osreči za celo življenje.

Happiness is the key to life.

We need fantasy to survive, because reality is too difficult.

V mislih je imela nešteto vprašanj zanj. Neskončno. Lahko bi rekli, da je v zavedno spustila le tiste, ki so bila praštevila. Smešno, pravprašanja?
Pa saj ni pomembno. Že nekaj dni je razmišljala le o tistem pogovoru. Bilo jo je strah. Strah pred tem, da si bo premislil, da bo pozabil...
Prijateljica ji je rekla, naj si ne zada prevelikih vzpetin, ki jih nikoli ne bo dosegla. Preprosto niso več dosegljive. Pa naj bo to zaradi bolečine, ki jo je povzročil ali pa zato, ker preprosto ne sme ponižanja ponovno požreti. Sama še kako dobro ve: fool me once, shame on you! But fool me twice, shame on me!

Not everybody has to be happy all the time. That´s not mental health. That´s crap.

Ker se ji zadnje dni dogajajo same čudne stvari, sploh ne ve več kje svet stoji. Se je začel vrteti v napačno smer? Jo je odložil nekje v vzporednem svetu? Ali pa je preprosto postal lepši... Naenkrat se ji dogaja toliko stvari, da sama komaj dojame njihov potek. Gruča oboževalcev. Milijoni sms sporočil. 

Pozabila je ta občutek. Pozabila je kako je, ko si samski. Ko si sam na svetu, kot takrat ko si se rodil... Vse občutiš močneje. Stvari, ki so ti bile prej samoomnevne, imajo sedaj pomen. Vse prepustiš naključju... Saj nekako slediš pravilu: kar se mora zgoditi, se bo zgodilo. 

-http://www.youtube.com/watch?v=7izyf2J4_gs&feature=g-vrec   <3

today, tomorrow is a different day.

Počutim se...
Dan je bil eden boljših ta mesec, nasploh eden boljših čez celo šolsko leto. Vstala sem zagnana v pričakovanju in upanju, da bo ta dan drugačen, bolši. In res je bil! Po čudežu?
Osredotočila sem se na stvari. Zadala sem si cilj. Komunicirala sem z ljudmi. Hotela sem se dotakniti njihovih duš. Želela sem si biti taka kot nekoč. Odprta, vztrajna in vedno nasmejala oseba.
In cela zanka je v tem, da sem to dejansko bila. Nebom lagala, da nisem za par minut odtavala v drugo dimenzijo, v drugo razsežnost.. Vendar navsezadnje, bila sem jaz.

Počutila se je živo. Zjutraj ni sedela predolgo na kavi, hotela je na športno vzgojo. Že skoraj mesec dni je ni bilo na telovadbi. Preprosto ni ji dišala... Rajši je podaljšala dovoljeno normo v topli postelji ali pa se s sošolci dobila na kar trojni kavi. 

Toda tokrat ne!

Hotela, je televaditi. Morda se sliši absurdno, vendar ni. Na vso moč si je želela, narediti nekaj za svoje telo, nekaj samo zase... In kot, bi se njen angel varuh spet vrnil je dobila prvo znamenje, ki je bilo pozitivno. Profesorica je bila navdušena nad njeno igro badmintona in njenim zanič servisom... Neverjetno.

Govorno vajo je povedala na nivoju. Tako si je zaslužila naslednjo pozitivno čudo. Dve petki na en mah. 

Kaj je lahko boljše? 

Pa je le nekaj... Profesorica angleščine, ki je nemara ji je zaradi njenega sodelovanja podarila dodaten plus pri spraševanju. Nemogoče. Dejansko se sovražita. Ne preneseta. Niti ne pogledata, ko se srečata sredi ljubljanske ulice... Se ljudje lahko spremenijo, ali pa imajo le srečen dan? 

In nekako mi je vseeno! :)

Seveda dneva še ni in ni bilo konec. Imela je še lutkovno igro za otroke naših profesorjev. In nasmejala se je takim neumnostim, bedarijam, oslarijam.. pa vendar bila je zadovoljna sama s sabo. Otroci so ji polepšali dan. Na tihem si je zaželela, da bi enega kar ugrabila in ga odnesla s seboj domov. Nora ideja, kajne?

have a good and relaxing night! & how about me? I need to study all day all night...

Počutim se... DRUGAČNO.

I´ll try to fix you.

Včasih sem mislila, da je bolje imeti nekaj kot pa imeti nič. Sedaj vem, da je bolje imeti nič.

Gledala ga je, ko je vstopil na avtobus. Hotela ga je videti. Hotela je videti njegove živo rjave oči, ki jih je včasih tako ljubkovala. Hotela si je priklicati v zavest njegov ljubezniv pogled, njegovo toplino... Ni si mogla pomagati, da ga nebi pogledala. Sovražila se je na nek način. Sovražila je to, da je delovala tako močno, v sebi pa je umirala. Vsak dan je bilo lažje, pa obenem tako težje, ko ga je venomer videvala.

Pa če je šlo le za tisto radovednost. Hotela je videti ali bo tudi on njo pogledal z enakim zanimanjem, kot je ona hotela njega. In jo je! 

Pogledal jo je pa čeprav le za sekundo. Pogledal jo je, le to je štelo.

Vendar ni bilo več tistega leska. Tistih iskric, ki bi lomila in se elektrila okoli njunih pogledov. 

Ni jih bilo. Izginile so. Odpovedale. Umrle.

S prijateljico sta prestopile in tisti mrzel piš vetra, ki jo je zadel ob lica, ji je razjasnil celotno sliko. Bistvo je bilo v iskricah oči. Vedno je bilo in vedno bo.

Le to šteje.

Bil je pokvarjen. Pa ne od vedno. Ne od kar se je rodil. Tega prekletstva ni prejel ob rojstvu. ... Nekje na poti, se je zalomilo... 

Zagovarjala ga je. Kot bi delček nje hotel omiliti vso bolečino in sam sebe hotel prepričati, da je kriv sistem. Da je krivo njegovo nezavedno. Da vse kar ji je povzročil, ni hotel izpeljati do konca. Tega izpiljenega načrta ni naredil zanjo. Ta načrt ni bil nikoli ustvarjen zanjo.

Bi ga lahko popravila, če bi ga hotela? Bi lahko njegovo bistvo preprosto zamenjala. Njegovo materijo, ki ga je poganjala.. bi jo lahko preprosto dopolnila, nadgradila. Je možnost? 

Človek, ko se rodi je zlo. Bi ona lahko to spremenila...

Hotela je. Želela si je vrjeti! Bodo sanje dovolj, da ga spremeni...

stronger;*

Polovica sovraštva, polovica ljubezni.

Slišala je od neznanca, ki jo je označil, tako kot se sama ni znala. Vse je bilo res. Razjedalo jo je. Ničesar od tega ni hotela. Hotela je postati stroj, brez čustev do njega. Pa naj bo ljubezen ali sovraštvo... Bilo je prekleto premočno zanjo.  Za naivno idealistko.

um spiro, spero

Dokler diham, upam.
Upam vedno na nekaj najboljšega kar lahko potegnem iz dane situacije. Če pogledam sem po eni strani izgubila nekoga, kateremu sem prisegla zvestobo in ljubezen. Oboje naj bi bilo večno.Verjela sem da bo večno. Očitno je bila to moja napaka...

Pa sem se velikokrat vprašala, bi res bilo? Bi bila skupaj do konca življenja? Bi se skupaj postarala, čeprav sva si bila nasprotna kot ogenj in voda, in hkrati tako podobna kot roman in novela. Združevalo naju je vse tisto kar naju je ločevalo. Karakter pa sva imela navsezadnje čisto enak. Le da, imam jaz neke cilje in želje v življenju h katerim strmim. On pa se prepusti toku. Naredi tisto, kar mu v tistem trenutku povzroči srečo. Tista naivnost, kateri se prepusti... pa čeprav za trenutek. Zadovoljen je, le to je važno.

Vstala je in si za boljši začetek dneva prebrala misel iz svoje knjige. Ta knjiga ni bila katerakoli, bila je njeno zatočišče, njena moč. Vse ali vsak na kogar se je vedno lahko zanesla. Vedno. 

In tudi tokrat ni bilo nič drugače. Zaprla je oči, in naključno izbrala misel, za to uro, morda dan. Vedela je le, da jo bo misel držala pokonci, preprečila bo da bi se zlomila.

Prebrala si je: 

Upanje, tako kot vera, brez poguma nima pomena.

Vdihnila je in se polna zagona posvetila geografiji. Ne bo zmagal, ker ona nikoli ne izgubi. Nikoli še ni in tudi tokrat ve, da ne bo.

Sem res žrtev? mislim, da nisem. ;)  Prosim, naj se ti neham smiliti! HVALA

there is a fine line between love and hate, and I don´t mind!

Kaj želim od sebe?
Nič.
Nič ne pričakujem, nič nočem. Ker mi nič nikoli ne uspe. Tako vsi pravijo.
Kaj želim...
Popolnost. Nadzor. Kontrolo.
Vsaj neko stvar, ki jo nadziram jaz in nihče drug. Ne starši, ne prijatelji, ne moje življenje. Samo jaz.
Ne pričakujem rezultatov. Želim samo nadzor.